Deževna noč. Majhno stanovanje. Dva zakonska para, en starejši, drug mlajši. Oba pred težko odločitvijo, ki jima bo spremenila življenje. Na teh temeljih stoji četrti celovečerec (če odštejemo delo na televiziji) enega od najbolj samosvojih in družbeno ozaveščenih slovenskih filmarjev Vinka Möderndorferja, ki si vedno upa drezati v najbolj boleče in zamolčane problematike modernega časa. Pa vendar je Zastoj nekoliko drugačen od Möderndorferjevih prejšnjih filmov, ki so vključevali neposredne komentarje o stranpoteh slovenske družbe; tokrat je dogajanje precej bolj intimno in zaznamovano z minimalizmom, značilnim za številne modernistične zgodbe. Glavnina filma se odvije znotraj majhnega stanovanja in ohranja fokus na osrednjih štirih likih, ki jih odlično upodobijo Mirjam Korbar, žal že pokojni Peter Musevski, Uroš Fürst in Barbara Cerar. Navkljub prostorski omejenosti gre za režiserjev najbolj emocionalno razburkan film, ki se osredotoča na hladnost in praznino odnosov, na katere vpliva kapitalistični kanibalizem ter večnim konfliktom med posameznikovimi željami in stanjem sveta, v katerega je ujet. Ujetniki so tudi glavni junaki pričujočega filma, katerega moč sloni predvsem na preprosti, vendar izpiljeni vizualni podobi; prizori deževnega mesta, pogostih izpadov elektrike, poplav, ki odnašajo smeti in privabljajo podgane, uspejo film začiniti s skorajda noirovskim vzdušjem, zato se v prvi polovici odvija skoraj kot triler, šele proti koncu pa pridobi elemente človeške drame, ki dogajanju odvzame nekaj napetosti. Zastoj ima sicer težave z neenakomernim tempom v drugi polovici, nekaterimi vsebinskimi luknjami ter predvidljivim razpletom, vendar gre še vedno za kvalitetno modernistično dramo, ki bo ostala v gledalčevem spominu.

Janez Lapajne je eden od slovenskih filmarjev, ki ne pozna besede poraz. Tudi ko se pred njim pojavijo navidez nepremostljive ovire, trmasto vztrajajo na svoji poti do cilja, katerega na srečo tudi dosežejo. Mojster filmske gverile je že z svojim celovečernim prvencem, romantično dramo Šelestenje, dokazal, da lahko z malo ali skoraj nič denarja naredi ogromno; majhna, a izredno kompetentna igralska zasedba, zanašanje na domiselno improvizacijo ter močan občutek za filmsko poetičnost so dovolj močni aduti, da je Lapajne ustvaril vsebinsko globok, toda hkrati izredno gledljiv film. V podobni maniri je nadaljeval tudi s svojim drugim celovečercem, mozaično dramo Kratki stiki, katere tkivo predstavlja trojna predstava Tjaše Železnik; najprej jo spoznamo kot mlado zdravnico, ki razvije prijateljski odnos s tetraplegikom, ker je prepričana, da je odgovorna za njegovo stanje, kasneje se nam predstavi kot prodajalka na bencinski črpalki, ki naveže stik z očetom, ki preboleva tragično smrt svojega sina, v zadnjem delu filma pa kot klošarka zapusti svojega dojenčka, ki pristane v oskrbi voznika mestnega avtobusa. Kratki stiki so odlična nadgradnja Šelestenj, ki pa se distancira od filmskega ekspresionizma oz. prepletanje narave in človekovih emocij ter krene v vode bolj moderne psihološke drame o prepletanju sprva navidez nerazdružljivih usod ljudi, ki se v normalnih okoliščinah najverjetneje ne bi srečali. Četudi se zgodbe na prvi pogled zdijo depresivne, pa jim Lapajne nakloni ogromno dozo pristnega humanizma ter celo optimizma, saj like in njihove usode naslika na trpko realističen način, ki najde ravnovesje med žalostjo in upanjem. Seveda uspeh filma ne bi bil tako izrazit brez odličnih igralskih predstav, še posebej Železnikove ter nekaterih že ponarodelih prizorov (npr. skoraj metafizični prizor prepira med očetom in sinom Borisom in Sebastianom Cavazzo), ob katerih bo gledalec vidno ganjen in impresioniran. Kratki stiki je film, ki presega vse možne okvirje in se lahko ob bok postavi mnogim evropskim filmskim produkcijam, hkrati pa dokaz, da je v Sloveniji sedma umetnost še kako živa.