“Mimika, doma sem!” zakliče Jože Malek, ki je med 2. svetovno vojno držal puško tako na nemški kot ruski strani, ob vrnitvi v rodno vas pa v okviru agrarne reforme v trajno last prejme zemljo in se začne pred ljubosumnimi vaščani obnašati kot veleposestnik oz. kot sam temu pravi “socialistični kulak”. Legendarna komedija Toneta Partljiča, ki jo je napisal v slabem dnevu, je bila do leta 1987 sicer že večkrat uprizorjena, vendar pa je svoj kultni status dobila šele s filmsko adaptacijo, ki jo upravičeno lahko označimo za moderno klasiko in za enega najboljših slovenskih filmov vseh časov. Tudi po več desetletjih od izida je namreč ta grenkosladka komedija o zmedenih časih povojne Jugoslavije eden od najbolj citiranih in priljubljenih domačih filmov, katere večplastno sporočilo ostaja še danes aktualno. Od kritike političnega enoumja, kmečke zaostalosti pa vse do prikaza življenjskih krivic, ki vedno znova prizadanejo malega človeka in ga pustijo na cedilu. Ta zadeva na papirju deluje kot material za zamorjeno dramo, vendar pa tako Partljič kot režiser filma Matjaž Klopčič vsebino obravnavata s pristnim življenjskim humorjem ter subtilnim izpostavljanjem absurdnosti političnih razmer, ki so zaznamovane s paranojo, hinavščino in oportunizmom. Seveda pa sama vsebina ne bi zaživela brez odličnega igralskega ansambla, znotraj katerega dominira Polde Bibič v vlogi skromnega, vendar zaletavega Maleka, vendar pa s tem ne smemo delati krivice preostali zasedbi, ki svoje delo opravi nad pričakovanji. Moj ata, socialistični kulak je večni film. Je klasika domačega filma, ki ostaja nepresežena. Je film, ki gledalca hkrati nasmeje kot tudi opomni na stanje sveta, v katerem živi. Je film, ob katerem je marsikdo začel razmišljati, če je bil jugoslovanski voditelj Tito resnično ruskega porekla.
