Vam je Saša Đukić všeč v ženski obleki in s cvilečim glasom? Če ste na vprašanje odgovorili z “da”, potem boste v filmu Na svoji Vesni uživali. To je namreč edino, kar tale nizkoproračunska cvetlica od filma tudi ponuja; Đukić v starih babičinih oblekah, gojzarji in dolenjskim naglasom. Tale komedija zmešnjav je namreč ravno to; ena velika zmešnjava dobrih idej, ki pa so žal zasenčene s celo armado slabih, napol pečenih in vulgarnih zavoljo vulgarnosti. Vem, da gre za projekt, ki so se ga ustvarjalci lotili s srcem in malo denarja, vendar nizek proračun ne sme biti izgovor za slab scenarij, izredno plitko zgodbo, slabo igro ter ponavljajoče štose o zabitih policistih in možatih babicah. Film, ki obstaja, četudi nima ravno veliko razlogov za to.

Ocena 2

“Ta šuma bo vedno moja,” dahne Džon (Jure Ivanušič), vročekrvni lovec, rocker in glavni junak najnovejšega slovenskega filma, prvega pravega westerna, postavljenega v osrčje gozdov na Pohorju, kjer mali človek znova vodi boj zoper požrešno in izkoriščevalsko elito. Gozd, ki je bil že od nekdaj v lasti njegove družine, naj bi zaradi birokratskih neurejenosti pristal v rokah lokalnega oblastnika, skorumpiranega župana (Vlado Novak), kateremu pa se Džon skupaj s pogumno novinarko (Iva Kranjc Bagola) postavi po robu. Stekle lisice ni povsem klasičen western, temveč elemente, značilne za ta žanr, spretno uporabi za podlago satirične farse, ki z dobršno mero iskrenosti, cinizma ter naivnosti udari v samo jedro slovenskega primitivizma, obsedenosti z lastnino ter korupcije, ki je že zdavnaj okužila vse veje oblasti. Ivanušič se v sebi neznačilni vlogi srboritega divjaka odlično znajde in ustvari prav poseben prototip kavboja oz. hlapca v boju za pravico, medtem ko preostala igralska zasedba svoje delo opravi v skladu s pričakovanji. A osrednji del filma predstavlja iskriv humor, ki tokrat ne izhaja zgolj iz tega, da vsi govorijo štajersko, ampak gledalca nasmeji z absurdnimi situacijami, ki pa niso popolnoma daleč od realnega stanja sveta, v katerem živimo. Filmu resda nekje na polovici malce popusti ritem in se hkrati nekoliko prehitro konča. vendar je Stekle Lisice še en dokaz, da smo Slovenci vse bolj vešči v filmski umetnosti.