Povojni poboji še vedno predstavljajo eno od tistih tabu tem, ki pri Slovencih sprožajo burne odzive; na eni strani tistih, ki želijo žrtvam pobojev zagotoviti dostojen pokop in na drugi strani tistih, ki bi omenjeno temačno poglavje polpretekle zgodovine najraje pometli pod preprogo in izbirali iz kolektivne zavesti. In domača filmska umetnost je dobila svoj prvi prispevek k razumevanju ne zgolj preteklega, ampak tudi sodobnega časa. Rudar, posnet po knjigi Mehmedalije Alića, je pretresljiva drama o rudarju Aliji, ki med rutinsko kontrolo zapuščenega rudnika naleti na močno zazidan rov in za njim množično grobišče. Alija o svojem odkritju obvesti nadrejene in kasneje tudi medije, vendar pri tem naleti na nešteto ovir, saj slovenska družba ni pripravljena na soočenje s krvavimi poglavji polpretekle zgodovine. Rudar, tretji celovečerni film v Berlinu živeče slovenske režiserke Hanne Slak, pa ni toliko zgodba o pokolu v Srebrenici, ampak v okolje delavskega razreda postavljena intimna tragedija posameznika, ki preprosto želi storiti tisto, kar je prav; odkriti trupla, jih identificirati in jim zagotoviti pokop. Nič več in nič manj. Navkljub občutljivi problematiki film nikoli ne zapade v območje politizacije dogodka in skuša zgolj pokazati zgodbo skromnega in poštenega delavca, ki ga pri delu vodi ne samo poklicna, ampak tudi moralna obveza. Povrhu tega pa je še pohvalno, da film na realen in kritičen prikaže stanje podhranjenega delavskega razreda v Zasavju, ki bi ga država najraje vrgla na smetišče zgodovine. Slakova uspe s filmom razbiti tisti stereotip, da so domači filmi zgolj sami sebi v namen in da jim je za življenje običajnih ljudi malo mar; Rudar je namreč izvrsten poklon neuničljivi moči delavskega razreda, ki navkljub podhranjenosti in vse pogostejšemu izkoriščanju še vedno ohranja občutek za humanost in pravičnost.

Včasih je dovolj en sam dogodek, da človeku obrne življenje popolnoma na glavo in v primeru Barbare Furjan to še kako drži; gre za sestro pokojnega vojaka Blaža, ki naj bi po uradnih poročilih 27. maja 1997 storil samomor. Furjanovo je novica močno pretresla, vendar pa ji je po hitro zaključeni in površno izpeljani preiskavi postalo jasno, da se za smrtjo njenega brata skriva nekaj več. In letos mineva že 20. let, odkar je Furjanova krenila na pot iskanja odgovorov na številna neodgovorjena vprašanja, vendar je pri tem naletela na številna gluha ušesa, predvsem s strani vojske in politike, ki si več kot očitno želi primer Blaža Furjana potihem pomesti pod preprogo. Da do tega ne bi nikoli prišlo, poskrbi pretresljiv igrano – dokumentarni film V imenu resnice, ki na zatožno klop postavi državo in njen mačehovski odnos do tistih, ki so ji služili. Dokumentarec pa se ne ustavi zgolj pri postavljanju vprašanj, ampak skuša najti odgovore. Skozi izjave mnogih prič dogodka, nekdanjih preiskovalcev, novinarje in pripadnikov slovenske vojske je izpostavljeno, da je bil Furjan morebiti umorjen zaradi tega, ker se je uprl mobilizaciji v tedanjo posebno brigado Moris, ki je bila po pričevanju njenega nekdanjega pripadnika Mitje Kunstlja enota vojakov, ki so jemali zakon v svoje roke in v imenu državne varnosti celo izvajali nasilje nad civilnim prebivalstvom. Povrhu tega pa naj bi bil Furjan tudi seznanjem z ozadjem trgovine z orožjem, v katero so bili vpleteni še danes najvidnejši predstavniki slovenske politike. Film vseh odgovorov seveda na najde, kar pa tudi ni njegov namen; V imenu resnice poskuša preko Furjanovega primera pa tudi nekaterih ostalih (sestrelitev Tonija Mrlaka, afera Depala vas) razgaliti umazano paktiranje vojske in politike, ki si krijeta hrbet in mimo oči javnosti sklepata nečedne posle in z manipulacijami, ustrahovanjem in celo nasiljem ustrahujeta vsakogar, ki se ne želi umazati z njuno krvjo. Poanta izvrstnega dokumentarca je v pozivu, da so na vidnih mestih v slovenski politiki in vojski ljudje, ki jim je malo mar za človeška življenja in so v svoji želji po pohlepu in oblasti pripravljeni iti čez trupla. V imenu resnice je pretresljiv, udaren in drzen dokumentarec, ki ga ne bi smel nihče spregledati.