Jan Cvitkovič, eden od najbolj samosvojih domačih filmarjev, se je skoraj desetletje gibal v vodah umetniškega filma, pri katerem je dosegel svoj vrh s poetično dramo Arceho, nato pa je očitno potreboval malce sprostitve in se odločil posneti nekaj manj pretencioznega in namenjenega predvsem sproščanju. In tu je Šiška Deluxe, zabaven film o treh dolgoletnih prijateljih, ki se odločijo odpreti picerijo, pri tem pa trčijo ob številne komične pripetljaje in pomembna spoznanja o svojih življenjih in premagovanju vsakdanjih osebnih stisk. Več kot dobrodošlo je, da se je tako sposoben filmski ustvarjalec, kot je Cvitkovič, odločil za “menjavo plošče” in posnel film za širšo publiko, vendar pa pričujoči film na vsebinski ravni predstavlja ponudbo, vsega (z)mešanega na žaru. Prednosti izdelka so vsekakor odlična igralska zasedba, nekateri izredno domiselni komični prizori in splošni občutek kratkočasja, ki ob dinamičnem dogajanju poskrbi, da se zgodba nikoli ne vleče. Žal pa film pesti precej neodločen scenarij, ki večkrat daje občutek, kot da nima jasnega pogleda na to, v katero smer bi rad krenil; številnim absurdnim trenutkom namreč sledijo neprepričljivi dramatični momenti, ki se dotikajo težav odtujenosti staršev, sprejemanja drugačnosti in boja neodgovornega očeta za naklonjenost lastne hčerke. Prepletanje zabavnih in resnih trenutkov je resda zaželjeno, vendar pa v primeru Šiška Deluxe vse skupaj deluje malce razmetano in nekonsistentno. Po domače povedano; kot da bi Cvitkovič snemal dva ločena filma in jih potem zlepil skupaj v zmedeno celoto. Kot sem že omenil; film ima nekatere velike napake, vendar pa obenem premore dovolj duše in občutka za kratkočasenje, da si ga lahko pogledate vsaj enkrat. Okusna pica z rahlo trdo skorjo, če povem v duhu filma.

Ocena 3

Pot v raj, celovečerni prvenec režiserja Blaža Završnika, se ne začne ravno obetavno. Oziroma tipično po slovensko; s pogrebom in morečim občutkom brezizhodnosti za glavnega junaka, mladega Žaka (Klemen Janežič), študenta fizike, ki v prometni nesreči izgubi svoja starša, zato takoj po sedmini spakira kovčke in krene proti morju na njuno jadrnico, da bi preprosto pobegnil stran. Do tu se vse sliši kot material za še eno komorno dramo, ki obeta leseno igre, gledališke dialoge in splošen občutek dolgčasa. Na srečo videz še kako vara, saj film s prihodom gostobesedne in prikupno čudaške Lučke (Ajda Smrekar) postane grenko – sladka pripoved o potovanju dveh, v življenju izgubljenih mladih duš, ki tekom dni, preživetih na jadrnici, stketa mrežo iskrenega prijateljstva. Čudovito posneta, odlično odigrana in niti malo klišejska komična drama gledalcu odpre svet, kjer se čas ustavi in se skozi mojstrsko spisane dialoge razgalja človekova potreba po zbliževanju in neustavljiva želja po sledenju lastnim sanjam. Završnik obenem skozi ves film zlobno napeljuje, da se bo ta spremenil v osladno romantično dramo, toda temu še zdaleč ni tako; četudi je med Žakom in Lučko prisotna močna kemija, je Pot v raj zgodba o njunem naključnem prijateljstvu, kjer oba potrebujeta drug drugega, da lahko odkrijeta tisto plat življenja, po kateri močno hrepenita. Seveda pa ima od filma največ koristi gledalec, ki se z nasmeškom na obrazu sprehodi skozi potovanje glavnih junakov, začinjeno s prijetnim humorjem in sapo jemajočimi prizori čudovitega morja. Film, ki ne potrebuje veliko, da postane eden najboljših slovenskih produktov sedme umetnosti v zadnjih 25. letih.