Slovenski filmar Igor Šterk je znan predvsem po filmih z močnim vizualnim nabojem in kompleksnim umetniškim sporočilom, vendar pa se je tokrat lotil bolj popularnega žanra in sicer mladinskega pustolovskega trilerja Pojdi z mano. Preprosta zgodba o štirih najstnikih, ki se izgubijo v gozdovih in postanejo tarča nevidne nevarnosti, ni zgolj odličen film, primeren za staro in mlado, ampak eden najboljših slovenskih filmov nasploh. Očarljiva, zabavna, dinamična in ponekod presenetljivo srhljiva pustolovščina z uporabo minimalizma predstavi neusmiljen trk nevarne divjine, v katero je pahnjena generacija, ki odrašča ob mobilnih telefonih in internetu. Poleg tega, da je film čudovito posnet (Slovenci se res ne zavedamo lepot lastnih gozdov) in da Šterkova inovativna raba “zalezovalske” kamere gradi vrhunsko napetost, je film uspešen tudi na področju, kjer večina mladinskih zgodb pogori; štirje glavni igralci, vsi kakopak najstniki, opravijo svoje delo neverjetno dobro in prepričljivo zajamejo za mladost značilno zagnanost, strah, naivnost, radovednost in ob kriznih trenutkih tudi pogum. Z drugimi besedami; Pojdi z mano je mladinski film, ki ne podcenjuje svojega občinstva in ga pri tem nahrani tudi s kakšno modrostjo. Brez kančka dvoma lahko rečem, da je Slovenija bogata za še en filmski presežek.

Afera Baričevič velja za enega od najbolj razvpitih in medijsko izpostavljenih škandalov, ki je pretresel ne samo temelje domače politike, ampak javnost nasploh. Dogodek, ki je odprl debate o tedaj še tabu temi spolnih zlorab živali, je zaznamoval vso Slovenijo, očitno pa tudi domačega filmarja Damjana Kozoleta, ki je dogodke tistega usodnega februarskega večera vzel kot inspiracijo za njegov najnovejši film Nočno življenje. Minimalistična urbana drama odpre vrata v intimno življenje uspešnega odvetnika in njegove žene, ki sta postavljena pred težko preizkušnjo, ko njega neke noči odkrijejo nezavestnega in zgolj v rjuho zavitega, kako leži na cesti, telo pa ima prekrito s sledovi pasjih ugrizov. Ob prihodu v bolnišnico, kjer se odvetnik bori za življenje, skuša njegova žena odkriti, kaj se mu je v resnici zgodilo in obenem oprati njegovo ime. Kozole se je v preteklosti že večkrat izkazal kot mojster “malih” zgodb, ki se distancirajo od senzacionalnosti in melodramatičnega pristopa, zato je bil več kot primeren kandidat za prikaz umazanega ozadja vse prej kot običajne nesreče. In ta minimalistični pristop se mu bolj ali manj obrestuje; kamera voajersko sledi glavni junakinji, ki se sprehaja po napol praznih hodnikih bolnišnice, policijske postaje in ulic, to pa ustvari prepričljivo kafkovsko ozračje, kjer je nedolžni posameznik vržen v kolesje neusmiljenega sistema, katerega mora premagati oz. prelisičiti v roku nekaj ur. Kozole ta notranji boj izvrstno dopolni s statičnimi kadri nočnega utripa urbanega sveta, ki jih spremlja popolna odsotnost glasbe in zvokov mestnega vrveža. Škoda le, da film na vsebinski ravni ostaja precej neizkoriščen; sicer je razumljivo, da se je Kozole namerno distanciral od senzacionalizma dogodka, toda vseeno se zdi, da je okvirna zgodba razvita zgolj napol. Film namreč ves čas meče namige o tem, kaj se je odvetniku v resnici zgodilo, toda vsakič, ko bi se lahko malce jasneje razjasnil, stopi korak nazaj, kot da bi se potihem bal tematike, s katero se sooča.  Kljub temu je Nočno življenje prepričljiv, vzdušen, dobro odigran in prizemljen portret življenja, kjer so medijski linči in bolj za ohranitev dobrega imena pomembnejši od časti.