Slovenski režiser Andrej Košak velja za rešitelja domačega filma, saj je s svojim celovečernim prvencem Outsider, poetičnim poklonom punku na slovenskih tleh in zadnjim dnem Jugoslavije, privabil v kinematografe več kot 95.000 gledalcev. Očitno pa je Košaka nekdanja skupna država fascinirala do te mere, da se ji je posvetil tudi v nasledniku Zvenenje v glavi, zaporniški drami, posneti po istoimenskem romanu Draga Jančarja. Dogajanje je tokrat postavljeno v leto 1970 in omejeno na prostore izmišljenega zapora Livada, kjer se arestanti pod vodstvom karizmatičnega Kebra (Jernej Šugman) pripravljajo na ogled košarkaške tekme med ZDA in Jugoslavijo. Navkljub zagotovilu, da med spremljanjem prenosa ne bo prišlo do izgredov, zaradi provokacij paznika Alberta (Vlado Novak) Kebru poči film in sproži splošni upor v notranjosti zapora. Film Zvenenje v glavi je v vseh pogledih zelo ambiciozen projekt, s katerim se je Košak resnično želel dokazati kot pravi filmski umetnik. Verjetno si je zato izbral dokaj zvesto adaptacijo napetega Jančarjevega romana, ki se s kombiniranjem noirovske drame in akcijskega trilerja pravzaprav bere kot filmski scenarij. In ravno tu se pojavi problem; domačim filmarjem so žanrski izdelki že od nekdaj povzročali preglavice, v primeru tega filma pa imamo opravka z več različnimi žanri in zdi se, da je to lahko prevelik podvig tudi za izkušenega režiserja, kot je Košak. Na veliko srečo se izkaže, da se je režiser lotil dela z ogromno resnosti, kar se pozna tudi pri končnem rezultatu; Zvenenje v glavi je za domače razmere presenetljivo gledljiv in napet triler, ki sledi pripovednemu toku romana s preskakovanjem iz dogajanja v zaporu Livada v Kebrove spomine na nekdanje dekle Leonco. In če Košak uspe prikazati arestantski upor in vzpostavitev Mrakove tiranije na dokaj realističen, če ne kar brutalen način, je večji problem filma ljubezenska zgodba, ki ni posebej zanimiva oz. večkrat izpade nekoliko moteče, pa četudi predstavlja pomemben del zgodbe. Kljub temu je Zvenenje v glavi dober in predvsem ambiciozen predstavnik domačega žanrskega izdelka.

Slovenski pisatelj, pesnik, scenarist in režiser Vinko Möderndorfer je že od nekdaj znan kot avtor, ki se ne boji drezati v najbolj občutljive tematike, ki v slovenski javnosti pogosto sprožajo burne odzive iz vseh možnih strani. Njegov celovečerni prvenec, urbana drama Predmestje, se je spustila v gnilobo slovenskih predmestij, ki so okužena z alkoholizmom, nasiljem in ksenofobijo, z naslednjim filmom Pokrajina št. 2 pa je zgradil čustven most med sedanjostjo in zamolčanimi poglavji polpretekle zgodovine, še posebej povojnih pobojev leta 1945, ki so že vrsto let žal podvrženi političnim zlorabam kot pa zgodovinski razpravi, s katero bi lahko Slovenci zaprli to mučno poglavje. Möderndorferjev triler, poln grozljivega nasilja in grobe erotike, spremlja dva nepomembna kriminalca, ki neke noči vlomita v hišo upokojenega generala in poleg dragocenosti po naključju ukradeta tudi dokumente, ki generala bremenijo vpletenosti v povojne zločine. Dvojica si s tem nepremišljenim dejanjem na glavo nakoplje naročenega morilca, ki mora po generalovih navodilih najti dokumente in jih uničiti. Tisti gledalci, ki od filma Pokrajina št. 2 pričakujete poglobljen komentar o krvavi zapuščini povojnih pobojev, boste razočarani; Möderndorfer omenjeno tematiko uporabi zgolj kot kuliso za sicer napet in kratkočasen triler, ki uspe gledalca držati v napetosti vse do zadnje minute, v veliko pomoč pa sta mu tudi odlična igralska zasedba (zasijeta predvsem Marko Mandić in Slobodan Čustić) ter prepričljiva temačna atmosfera. Möderndorfer s spretnostjo ohranja visok nivo suspenza, njegovo nesramežljivo spogledovanje z grobo erotiko in brutalnim nasiljem, pa morebiti resda meji na eksplotacijo, vendar pa po drugi strani takšno drznost v slovenskih filmih še kako pogrešamo. A kot že rečeno; navklju gledljivosti filma je ta z vidika komentarja precej plitek in nedorečen, poleg tega pa nekateri preobrati v zgodbi izpadejo bodisi slabo pojasnjeni bodisi neprepričljivi. Pokrajina št. 2 je navkljub očitnim šibkostim še vedno spodoben žanrski izdelek, ki se lahko primerja s kvaliteto tujih filmskih produkcij.