Potem ko je Spielbergov dinozavrski ep Jurassic Park leta 1993 čez noč spremenil kolesje razvoja filmskih blockbusterjev in postal eden najbolj dobičkonosnih filmov vseh časov, je bilo kakopak pričakovano, da se bo iz tega razvila franšiza oz. serija filmov, namenjena brezsramni molži denarja. Zato bi lahko cinično rekli, da je Jurassica Park: The Lost World res zgolj to; nepotrebno nadaljevanje odličnega prvega filma, ki se skuša osredotočati predvsem na akcijo, hitre pregone in razkazovanje orjaških dinozavrov, nad katerimi bodo najbolj navdušeni predvsem mlajši gledalci. Pa vendar bi takšna oznaka bila nekoliko krivična, saj se Steven Spielberg v svojem drugem izletu z dinozavri ne izkaže tako slabo, kot bi pričakovali; da, na prvi pogled bi lahko relki, da je The Lost World akcijsko orientirano nadaljevanje, ki se bolj ali manj požvižga na globjo karakaterizacijo likov, odlično spisane dialoge ter – za blockbustersko raven – presenetljivo globoko in poučno zgodbo na temo nevarnega eksperimentiranja z naravnimi procesi. Vse, kar je bilo v Jurassic Park veliko, je tu orjaško; več raznolikih dinozavrov, več pregonov in tekanja brez mesojedimi plenilci, več tiranozavrov in velociraptorjev (ki so bili zvezdniki prvega filma) ter celo ponesrečenega kopiranja King Konga in Godzille v zadnji tretjini, kjer dinozavri vstopijo v civilizacijo. Navkljub rahli površinskosti filma pa je The Lost World še vedno očarljiva, zabavna in adrenalinska akcijska pustolovščina z dobrimi igralskimi predstavami (izstopata predvsem Jeff Goldblum in Julianne Moore), še vedno strašljivo prepričljivimi videzi dinozavrov ter nekaterimi kot struna napetimi prizori, ob katerih še danes gledalcem zastane dih. Seveda drži, da film The Lost World niti približno ni tako prelomen in vrhunski kot njegov predhodnik, toda za ljubiteljske orjaških plazilcev bo več kot primeren kandidat za kvalitetno preganjanje dolgčasa.

Na prvi pogled se zdi, da je film Mary Reilly vseboval vse ključne elemente formule uspeha; predstavljal je vnovično sodelovanje med režiserjem Stephenom Frearsom ter igralcema Johnom Malkovichem in Glenn Close, ki so skupaj zakrivili romantično klasiko Dangerous Liaisons, glavno vlogo pa je prevzela Julia Roberts, tedaj ena od najbolj vročih filmskih zvezd na planetu. Toda govorice o težavni produkciji ter pogostih konfliktih med Robertsovo in Malkovichem so filmu prinesle mnogo negativne publicitete, kar se je posledično pokazalo pri odzivu kritikov in občinstva; prvi so film raztrgali, drugi pa množično ignorirali, saj je v blagajne prinesel skromnih 12 milijonov dolarjev, kar je izredno malo v primerjavi s 47 milijonskim proračunom. Na tej točki se kakopak postavlja vprašanje, če je Mary Reilly film, ki si je resnično zaslužil takšen odziv ali pa je nerazumljena mojstrovina. Odgovor je; ne prvo ne drugo. Film, posnet po romanu pisateljice Valerie Martin, je svobodna adaptacija znamenite novele Strange Case of Dr. Jekyll and Mr. Hyde pisatelja Roberta Louisa Stevensona, kjer v ospredju nista priznani londonski zdravnik Henry Jekyll in njegov morilski alterego Edward Hyde, temveč mlada služkinja Mary Reilly, ki se po spletu okoliščin zaplete v nenavadno razmerje tako z Jekyllom in Hydom, seveda s pričakovanimi (in predvsem krvavimi) posledicami. Mary Reilly je zanimiv filmski eksperiment, ki si za izhodišče vzame razmišljanje o tem, kako nedolžnega in po naravi dobrega človeka vase povleče temačnejša, skorajda zverinska plat osebnosti osebe, ki nas hkrati odbija kot tudi neustavljivo privlači. Frears pri tem kakopak ni tako uspešen kot pri prejšnji kolaboraciji z Malkovichem in Closovo, vendar pa ima pričujoči film na svoji strani dovolj adutov, da se ne pogrezna vase; igralske kreacije so izvrstne, še posebej Robertsova z močno obrazno mimiko ter Malkovich, ki pa je rojen za vloge šarmantnih in trpečih kavalirjev, gledalcu v oči padeta tudi fenomenalna scenografija in vzdušna atmosfera meglenega in umazanega Londona, zgodba pa navkljub nekaterim nelogičnostim postreže z zanimivi vidiki človeške psihe in njene dualnosti v odnosu do dobrega in zlega. Mary Reilly je film z prednostmi in napakami, le da je slednjih bistveno manj v primerjavi s prvimi in je hkrati tudi ena boljših adaptacij Stevensonove mojstrske novele.