Ameriško obalno mestece Provincetown že vrsto leta predstavlja meko mavrične skupnosti LGBT in varen prostor, kjer lahko predvsem mladi svobodno raziskujejo svojo seksualnost. Provincetown je tudi dogajalni prostor erotične gejevske drame High Tide, celovečernega prvenca režiserja in scenarista Marca Calvanija, ki sledi nedokumentiranemu brazilskemu migrantu Laurenca (Marco Pigossi), katerega domači so prepričani, da v Ameriki študira na Harvardu, v resnici pa se preživlja s čiščenjem hotelskih sob in raznimi deli na črno. Ker se mu bo v kratkem iztekla delovna viza, njegova prihodnost pa je vse prej gotova, Laurenco zadnje poletne dni v mestu preživi ob aferah za eno noč ter plavanju v morju, nekega dne pa trči ob postavnega temnopoltega geja Maurica, s katerim se spusti v strastno razmerje, pa četudi mu je jasno, da to ne more dolgo trajati. Z vsebinskega vidika High Tide ne odkriva tople vode; gre za še eno od mnogih romantičnih dram o konfliktnem mladem geju na poti do samoodkrivanja, pospremljena z melanholičnim vzdušjem, poetičnimi podobami narave obmorske prestolnice mavrične skupnosti in divjo elektronsko glasbo. Tisto, kar pričujoči film dviguje nad povprečje, pa sta njegov pogum in topla iskrenost; Calvani ponudi sočuten in ganljiv, vendar pa nikakor sentimentalen portret LGBT skupnosti in gledalcu približa stisko glavnega junaka, ki ga z naravno ranljivostjo odigra Pigossi, sočni erotični prizori pa se nepričakovano distancirajo od eksplotacije in s poudarjenimi detajli (znoj na koži, premikanje teles) izpostavijo goloto kot umetniško delo. High Tide morebiti res veliko svojega obstoja dolguje modernim klasikam kot sta Call Me By Your Name in Moonlight, vendar pa je več kot vzpodbuden prvenec obetavnega filmarja, ki bo v prihodnje nedvomno postal glas še vedno zaničevanje LGBT skupnosti.

Potem ko se je Luca Guadagnino s športno dramo Challengers rahlo približal filmskemu “mainstreamovskemu” občinstvu, je s svojim naslednjim projektom samozavestno stopil nekaj korakov nazaj; Queer, adaptacija kultne novele ameriškega postmodernističnega pisatelja in glasnika beatniške generacije 60. let Williama S. Burroughsa, predstavlja Guadagninov najbolj oseben in ambiciozen projekt v karieri, saj ga je snoval že od svojih zgodnjih dvajsetih let. Tako knjiga kot film sledita družbenemu izobčencu in odvisniku od mamil Williamu Leeju (gre sicer za Burroughsov psevdonim), ki živi v Mexico Cityju in se hedonistično prepušča popivanju, drogiranju in spolnim odnosom z moškimi. Ko njegovo pozornost zbudi mnogo mlajši Eugene, se z njim spusti v strastno razmerje in ga povabi na potovanje po Južni Ameriki, da bi našla mistično rastlino, ki naj bi okrepila posameznikove telepatske sposobnosti. Burroughsova literarna zapuščina je vse prej kot hvaležen material za filmsko adaptacijo, kar je dosedaj uspelo zgolj Davidu Cronenbergu z eksperimentalno mojstrovino Naked Lunch, zato je bil Guadagnino pred precej zahtevnim projektom, ki bo vsekakor močno razdelil občinstvo. Queer je psihadeličen, morbidno poetičen in nenavadno strukturiran umetniški film, ki ne ponuja klasične zgodbe z zapletom; Guadagnino Leejevo odisejado gradi na pogosto surrealni atmosferi, brezciljnem tavanju, glasbenem koktejlu funka in grunga ter groteskni simboliki, ki je pogosta za Burroughsova literarna dela. Potovanje brez jasnega cilja bo za marsikoga frustrirajoče in dolgočasno, medtem ko se bodo oboževalci Burroughsovega opusa vsekakor počutili kot doma, saj Queer vzorno sledi srčiki njegovega ustvarjanja, skeptikom pa bodo še vedno ostali čudovita vizualna podoba, izvrstna glasba in predvsem ganljiva predstava Daniela Craiga v glavni vlogi, ki je vredna oskarjevskih nominacij. Nenazadnje pa je tudi občudovanja vredno, da je Guadagnino na višku svoje popularnosti ustvaril film, ki bo najverjetneje močno delil okuse občinstva.