Erotični triler je eden najbolj zahtevnih, vendar pa hkrati najbolj podcenjenih žanrov, ki mu pogosto prisodijo oznake ceneno, vulgarno in eksplotacijsko. In četudi drži, da smo bili v zadnjem desetletju priča mnogim ponesrečenim poskusom oživitve suspenza in erotike na velikem platnu (npr. s trilogijo 50 Shades of Grey), se omenjeni žanr počasi vrača v filmski mainstream, kar v današnjem času puritanskega moraliziranja in osladne politične korektnosti še kako potrebujemo. Babygirl, najnovejši celovečerec nizozemske filmarke Haline Reijn, ki se je pred leti izpostavila s komičnim slasherjem Bodies, Bodies, Bodies, je film, za katerega upamo, da ga bomo večkrat uzrli na velikih platnih; žgečkljiv, pohoten in provokativen erotični triler za odrasle, ki na premeten način analizira igre moči med spoloma ter ceno obsedenosti v kompleksnih odnosih. Film ima za erotične trilerje predvidljiv zaplet; Romy (Nicole Kidman) je izvršna direktorica uspešnega podjetja, ki se spusti v razmerje z mnogo mlajšim pripravnikom (Harris Dickinson) in s tem ogrozi tako svojo kariero kot tudi družino. Reijinova osrednji konflikt začini s subtilnim raziskovanjem psiholoških igric med osrednjima likoma, kar ji uspe še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav Kidmanove in Dickinsona, med katerima vlada neustavljiva kemija, še bolj presenetljivo pa je to, da je v filmu zelo malo dejanske golote, a je kljub temu napolnjen z močno erotično energijo, katero bi ji zavidal marsikateri pornografski izdelek. Babygirl bi se sicer lahko odpovedal nekaterim preverjenim vzorcem, vendar pa je hkrati dovolj provokativen in vroč film, ki ne bo razočaral oboževalcev žgečkljivega in napetega.

Romantični filmi imajo dolgo zgodovino spogledovanja s tragedijo oz. situacijami, kjer močno ljubezen med dvema osebama prekine nekaj groznega. Takšen pristop seveda predstavlja dvorezen meč, še posebej, ker je ta pogosto uporabljen (oz. bolje rečeno; zlorabljen) v namene najbolj preprostega način izvabljanja gledalčevih čustev, kjer ganljivost nadomesti vsiljiva solzavost. Romantična drama We Live In Time vsaj na površju deluje kot tak film; ta spremlja burno desetletje v življenju mladih zaljubljencev Tobiasa (Andrew Garfield) in Almut (Florence Pugh), ki je zaznamovano s kariernimi vzponi in padci, pogostimi poskusi zanositve, rojstvom otroka in kakopak hudo boleznijo, kjer mora Almut postaviti službo kuharske mojstrice na stranski tir in kreniti na pota težavnega zdravljenja. Pričujoči film vključuje vse elemente povprečne romantične žajfnice, od katere imajo največ koristi proizvajalci robčkov, s katerimi si gledalci brišejo solze; mlada in idealistična zaljubljenca, ki morata s skupnimi močmi premagati hude izzive, pri tem pa spoznata, da ima vsak od njiju svoj pogled na svet, kar zna usodno vplivati na njuno razmerje. In četudi se We Live In Time občasno oklepa sentimentalizma, je vse prej kot čustveno manipulativna in prisiljeno solzava cenenost, še posebej po zaslugi fenomenalnih igralskih predstav Garfielda in Pughove, ki z naravno kemijo in iskricami svoja lika obogatita z ogromno očarljivosti in predvsem globine. Film se od povprečnih romanc razlikuje tudi po svojem nelinearnem pripovednem toku, ki pogosto menjava časovna obdobja, vendar so ti preskoki izpeljani povsem brezhibno oz. tako, da gledalec ne bo imel težav s spremljanjem zgodbe. We Live In Time je film, ki vsaj na prvi pogled niti približno ni imel možnosti biti tako dober kot je na koncu izpadel, toda naj ta služi kot dokaz, da pristna romanca v sedmi umetnosti še ni umrla.