Svet organiziranega kriminala je bil v britanskih filmih vsaj do začetka 70. let pogosto upodobljen kot brlog ne pretirano brihtnih, zato pa toliko bolj zabavnih gangsterjev, ki so gledalce očarali s svojim šarmom in smislom za humor. A pravila igre je na glavo postavil akcijski triler Get Carter, ki se je odločil za bistveno bolj realističen, temačen in nasilen potret britanskega podzemlja, ob katerem tudi lahko vsebinsko podobni čezlužni izdelki kar zardijo od zavisti. Get Carter ima navidez preprosto zgodbo; gangster Jack Carter (Michael Caine v eni svojih najboljših vlog) se vrne v rodno mesto, da bi raziskal smrt svojega brata Franka, ki naj bi umrl v vse prej kot pojasnjenih okoliščinah. Carter kmalu ugotovi, da je bil brat vpleten v nečedne posle z lokalnimi gangsterji, vendar pa je z vsakim novim korakom k rešitvi samo še bolj ogrožen in konflikten v tem, kaj sploh želi doseči. Kot že rečeno, ima film dokaj preprosto zgodbo, ki pa se začne kmalu zapletati zaradi psihološko kompleksnih likov, katere ni moč omejiti na “dobre” in “slabe” fante. Svet, ki ga predstavlja klasika Mika Hodgesa, je umazan, krut, nasilen, nemoralen, neetičen ter za praktično vsakoga brezizhoden. Že glavni junak je takšen, da je z njim težko sočustvovati, vendar pa gledalec njegovo zgodbo z zanimanjem spremlja do konca, še posebej zaradi Cainovega neustavljivega šarma, odrezavosti in cinizma, ki pogosto pripelje do celo zabavnih situacij. Da pa ne bo pomote; Get Carter je še vedno temačen, nasilen in tudi za današnje standarde izredno provokativen film, ki bi lahko služil kot učna ura za tiste, ki bi radi posneli t.i. “edgy” izdelek z ogromno substance. Upravičeno ena od velikih britanskih filmskih klasik.

Morebiti me ob tem grabi nostalgija, toda ob ogledih filmskih komedij iz 80. in 90. let, se vedno znova sprašujem, kam neki je izginil njihov sproščen duh ter idealno ravnovesje med neobremenjeno zabavo in čustveno intenzivno dramo. Tedaj komedije še niso bile obremenjene s politično korektnostjo in širjenjem ideologij, tudi v najbolj vulgarnih in nezaslišanih momentih pa so uspele ohraniti srce na pravem mestu. Odličen primer klasične komedije iz 90. let je tudi športni film White Men Can’t Jump, ki se na šaljiv način dotakne precej zanimive tematike in sicer načinov igranja košarke pri belcih in temnopoltih, hkrati pa dregne v posplošenost miselnost, da so temnopolti rojeni za igranje košarke, belci pa jih želijo zgolj ponesrečeno posnemati. A globoko pod vso to satirično fasado se skriva prepričljiva, topla in ganljiva zgodba o nenavadnem prijateljstvu med Sidneyjem in Billyjem, ki se preživljata z igranjem ulične košarke, pri tem pa se poslužujeta tudi številnih prevar in drugih priložnostnih nečednosti. White Man Can’t Jump je tako “buddy-buddy” komedija, ki deluje zavoljo izvrstne kemija med odličnima Wesleyjem Snipesom in Woodyjem Harrelsonom, ob odštekanem humorju in privlačnih prizorih igranja košarke pa ne pozabi tudi na trenutke pristne človeške drame, ki opomni, da se mora prav vsakdo izmed nas soočiti z lastnimi težavami in s tem storiti korak več proti dosegi višjih ciljev v življenju. Nostalgična komedija, ki še danes požene adrenalin in pogreje srce.