Slovenskega filmarja Dejana Baboseka smo vajeni po izdelkih s hitrim tempom, akcijo in obilico dialogov. Toda njegov drugi igrani celovečerec Ksana je nekaj popolnoma drugačnega; poetični film ceste, kjer se dialogi umikajo ekspresionističnim podobam neokrnjene narave in smo gledalci namesto klasične filmske izkušnje deležni skorajda meditativnega izleta v tiste predele naše duše, ki jih pogosto zanemarjamo. V filmu spremljamo polbrata Romana in Davida, ki se po smrti svojega očeta in po več letih odtujenega odnosa skupaj odpravita na krajši izlet po Primorski. In medtem ko je Roman v rutino vsakdana vpet gradbenik, ki bo kmalu postal očka, je David bistveno bolj umetniški in poduhovljen tip človeka, ki si upa sanjati, ne pa zgolj slediti narekom zunanjega sveta. Njune medsebojno raznolike osebnosti in percepije resničnosti kmalu trčijo ob kruto resničnost, ki je povezana z njunim skupnim pokojnim očetom, do katerega gojita mešana čustva. Ksana je film, ki se močno zgleduje po poetičnih dramah Terrenca Mallicka, saj zgodbo večkrat prekine s podobami umirjene narave, ki ozračju doda še nekoliko več čustvenega naboja, hkrati pa se tudi na idejni ravni dotika mnogih “mallickovskih” tematik kot so eksistencializem, vera in vprašanje o smiselnosti duhovnosti v svetu, ki od tebe zahteva vse prej kot to, da bi se zazrl vase in vprašal, kaj bi rad počel v življenju. Čudovite podobe narave, počasen tempo in čustveno intenzivni finale, ki služi kot katarza vsemu, čemur smo bili priča so glavni aduti pričujočega filma, seveda pa ne smemo pozabiti na odlični igralski predstavi Jana Bučarja in Primoža Vrhovca, še posebej slednjega je osvežujoče videti v nekoliko bolj “poduhovljeni” vlogi, saj je doslej igral (večinoma) igral alkoholike in cinične kriminalce. Ksana je izvrsten prispevek v zgodovino domačega ekspresionističnega filma.
