The Burning (2018)

Rating: 9 out of 10.

Južnokorejska skrivnostna drama Burning je sprva zaznamovana s “klišejskim”zapletom iz ameriških romantičnih komedij; Lee Jong-su je brezposelni mladenič, ki želi postati pisatelj in nekega dne naleti na svojo znanko iz otroštva in se z njo zaplete v strastno razmerje, nakar ona na lepem odpotuje v Afriko in se po nekaj mesecih vrne v družbi skrivnostnega bogataša, južnokorejskega “Velikega Gatsbyja” Bena. Skoraj dve uri in pol dolg film se v prvi polovici posveča razvoju odnosu med tremi glavnimi junaki in porastu ljubosumja in drugih konfliktov, še posebej izpostavljen je močan kontrast med revnim in nesamozavestnim Leejem ter karizmatičnim in ležernim Benom. Toda nekje na sredi zgodbe ta zatava v območje skrivnostnega trilerja, ko Lee raziskuje nenavadno izginotje svoje znanke, hkrati pa začne zasledovati Bena, ki je morebiti odgovoren za vse skupaj. Burning je počasen film, ki od gledalca zahteva dobršno mero potrpežljivosti, svet, v katerega je vržen skupaj z glavnimi junaki pa je skrivnosten in brez jasnih odgovorov. Burning deluje kot da bi David Lynch posnel romantično dramo. A nikar ne mislite, da režiser Chang-dong Lee golo imitira ameriškega mojstra filmskega surrealizma, saj v svoj film vnese veliko izvirne simbolike, poetičnosti ter enako čudovitih kot strašljivih prizorov, izdelek pa je kot celota mogoče nerazumljiv (vsaj po prvem ogledu), vendar podobno kot npr. Twin Peaks gledalca motivira, da se vedno znova vrača v ta nenavaden svet. Burning je zahteven in mestoma mučen film, ki pa vseeno ponudi dovolj, da se vtisne v večni spomin.

Zgodovina ljubezni (2018)

Rating: 8 out of 10.

Sonja Prosenc je ena od vidnejših domačih filmskih umetnic, ki s svojimi izdelki uspejo dvigniti pozornost tako doma v tujini. Prosenčeva je namreč znana po svojevrstnem poetičnem slogu in nekonvencionalnih filmskih strukturah, ki so bile izrazit že v njenem prvencu Drevo, še bolj pa v najnovejšem filmu Zgodovina ljubezni. Sam naslov je močno povezan z osrednjim zapletom, kjer 17 – letna Iva po smrti svoje matere raziskuje njeno življenje oz. zgodovino njenih skritih ljubezni, hkrati pa se spopada z občutki osamljenosti in odtujenimi odnosi med preostalimi člani družine. Prvo, kar bo gledalcu padlo v oči, je hkrati tisto, po čemer je Prosenčeva najbolj poznana; naravnost čudovita in natančna podoba filma, kjer je vsak kader kot umetniška slika, ki uspe z izvirnim minimalizmom zajeti čustvena stanja glavnih junakov in tragične razsežnosti njihove življenjske stiske. Prosenčeva uspe prepletati podobe hladnega urbanega okolja in divje narave, izrazito ekspesivna igra pa je koristno uporabljena, saj tokrat tišina pove mnogo več kot dialogi. In četudi se film loteva univerzalnih tem kot sta prebolevanje izgube in odpuščanje samemu sebi, gledalec nikoli ne dobi občutka, da je priča zlajanemu recikliranju idej, saj se ga tako zgodba kot liki dotaknejo na vseh ravneh. Počasen tempo in rahla razvlečenost bosta nekatere gledalce odbijala, toda Zgodovina ljubezni je še vedno film, ki mu je potrebno dati priložnost, še posebej zaradi nepozabne vizualne izkušnje.