Persona (1966)

Povezana slika

Rating: 9 out of 10.

Švedski filmar Ingmar Bergman je slovel po svojem raziskovanju filma kot medija in se posluževal za svoje čase precej drznih in nekonvencionalnih eksperimentov, ki so zrasli v klasike sedme umetnosti. Eden od teh filmov je tudi Persona, skrivnostna psihološka drama z navidez dokaj preprosto zgodbo; mlada medicinska sestra Alma (režiserjeva muza in nedavno preminula Bibi Andersson) je zadolžena za skrb gledališke igralke Elisabeth (Liv Ullmann), ki se nekega odloči nehati govoriti. V upanju, da bo njuna terapija uspešna, se dvojica preseli v počitniško hišo ob morju, vendar pa kmalu po njunem prihodu med ženskama izbruhne močan psihološki konflikt. Persona je film, ki je tudi po mnogih letih še vedno predmet obravnav, zato se moja malenkost ne bo hvalila, da je docela razumela njegovo poanto (če ta sploh obstaja). Podobno kot pri Davidu Lynchu, se zdi, da je tudi glavna odlika Bergmanovih filmov ta, da je potovanje pomembnejše od cilja in da te včasih lahko navduši nekaj, kar ne razumeš. Gre za večplasten, izrazito simbolističen, kompleksen in za 60. leta precej brutalen film, ki se nesramežljivo dotika tematik seksualnosti, abortusa in družbene neprilagojenosti, zaradi katerih je posameznik zreduciran na igranje vlog in zanikanje lastnih želja. Privlačno skrivnostna atmosfera, odlična igra tako Anderssonove kot Ullmannove, inovativni pripovedni prijemi ter brezkompromisna Bergmanova režija naredijo iz filma Persona užitek za tiste, ki so vam blizu umetniški izdelki s težko vsebino, ki ponuja tisoč in eno interpretacijo. Eden od kreativnih vrhuncev Bergmanove kariere.

Ne bom več luzerka (2018)

Rating: 10 out of 10.

Da je generacija milenijcev na trgu dela prepuščena miloščini in poniževanju, ni nič novega, vse to pa še bolj poglobi njihovo že tako močno načeto eksistencialno krizo. Eden od prvih, ki je omenjeni generaciji dal glas, je bil Nejc Gazvoda s filmom Izlet in uspešno razbil stereotipe o milenijcih kot gruži razvajenih in nediscipliniranih pamžev. Podoben pristop ubere tudi komična drama Ne bom več luzerka v režiji Urške Menart, ki se – kot že razkriva sam naslov – poglobi v svet “luzerjev” oz. mladih ljudi, ki živijo v negotovosti in strahovih, hkrati pa jim za vrat diha svet odraščanja, ki jim je vse prej kot naklonjen. Glavna junakinja filma je Špela (Eva Jesenovec), diplomirana umetnostna zgodovinarka, ki se ji na pragu tridesetega rojstnega dne začne rušiti svet; vsi njeni prijatelji so jo s trebuhom za kruhom popihali v tujino (vključno z njenim fantom), sama pa trmasto vztraja v Sloveniji in se preživlja s slabo plačanimi in nestabilnimi zaposlitvami. Sinopsis filma daje vtis, da bomo priča zamorjeni in temačni socialni drami, vendar temu niti približno ni tako; Menartova resne problematike prikaže z dobršno mero prikupnega življenjskega humorja, ki pa kljub temu nikoli ne zastre žalostnih razsežnosti krize, ki jo doživlja glavna junakinja. Film odlično ujame duh modernega slovenskega vsakdanjika mladega izobraženca, ki mora odrasti, pa vendar ne ve, kako, njegova pot pa je pospremljena z navihanim optimizmom, ki gledalca hkrati poučuje kot tudi zabava. Ne bom več luzerka se ponaša z odličnimi igralskimi predstavami (Jesenovec je igralsko odkritje!), živahnim tempom in iskrenim portretom težkega vsakdanjika milenijcev, hkrati pa ne nepretenciozen način nagovori ciljno publiko in ji predvsem vlije upanja. Izvrsten generacijski film in eden najboljših slovenskih filmov zadnjih let, ki brez težav konkurira ne samo evropski, ampak tudi svetovni filmski produkciji.