Hokum (2026)

Rating: 8.5 out of 10.

Irski filmar Damian Mc Carthy je zgolj z dvema celovečercema, folk grozljivkama Caveat in Oddity, postal eden od najbolj samosvojih in nepredvidljivih mojstrov groze in suspenza, kateremu je vedno uspel dodati ščepec privlačne ljudske folklore in črnega humorja. Zato je razumljivo, da je imel njegov naslednji film Hokum zelo zahtevno nalogo; odgovoriti na vprašanje o tem, kako po dveh zaporednih presežkih nadaljevati svojo ustvarjalno pot, ne da bi se ob tem preveč oddaljil od zmagovalne formule, hkrati pa bi to tudi uspešno nadgradil? Hokum sledi pisatelju Ohmu Baumanu, ki se sooča z ustvarjalno krizo, obenem pa ga še vedno preganja nerazčiščena travma iz otroštva, zato odpotuje na Irsko v odročni hotel, da bi v bližnjem gozdu razstresel pepel svojih pokojnih staršev, ki sta na tem kraju preživljala medene tedne. Ob prihodu je Ohm bolj ali manj precej zadirčen do osebja hotela, naklonjen je zgolj prikupni natakarici Fioni, ki pa nenadoma skrivnostno izgine, zato se jo odloči poiskati, vse sledi pa ga pripeljejo do apartmaja za mladoporočence, v katerem naj bi strašil duh čarovnice. Hokum vključuje vse zaščitne znake Mc Carthyjevih filmov; mračna gotska atmosfera navidez idiličnega hotela, prisotnost nadnaravnih sil, ki na simbolični ravni služijo raziskovanju univerzalnih humanističnih tem (tokrat sta to krivda in odpuščanje), prgoji epletanje ekscentričnosti irskega ruralnega okolja in psihološke groze ter znova prisoten črni humor. Lahko bi rekli, da pričujoči film sledi že znanim smernicam, kar do določene mere drži, toda Mc Carthy se znova izkaže kot mojster nepredvidljivega in enigmatičnega, hkrati pa mu uspe doseči dva cilja, ki sta pomembna za vsako dobro grozljivko; gledalca močno prestrašiti z briljantno izpeljanimi prizori groze, hkrati pa razviti psihološko kompleksen osrednji lik, ki nam je na začetku odvraten, proti koncu pa do njega vzpostavimo sočutje, za kar se je potrebno zahvaliti tudi odlični igralski predstavi Adama Scotta. Ali Hokum odkriva toplo vodo? Ne. Je v zadnji tretjini nekoliko predolg? Vsekakor… toda ti majhni napaki niti približno ne uničita gledalčevega užitka ob spremljanju še ene kvalitetne grozljivke.

Michael (2026)

Rating: 5.5 out of 10.

Obstaja zelo dober razlog, zakaj ni nikoli dobro, da nad biografijami znanih osebnosti skrbno bedijo tisti, ki so bili na tak ali drugačen način močno povezani s portretirancem v filmu; ker te v prvi vrsti zanima zgolj serviranje zgolj njim ljube “resnice”, ki pa je pogosto sanatirana in kičasta. Podobna usoda doleti film Michael, glasbena biografija o življenju kralja popa Michaela Jacksona, ki je najprej zbudil pozornost kot član družinske skupine The Jackson 5, nato pa krenil na samostojno pot in postal ena od najbolj markantnih (in tudi problematičnih) osebnosti v ne zgolj zgodovini glasbe, ampak 20. stoletja nasploh. Pričujoči film režiserja Antoina Fuque, nad katerim je imela kontrolo tudi pevčeva družina, se sicer promovira kot vpogled v ozadje nastajanja legende, vendar je ta oznaka popolnoma napačna; Michael je tipična hollywoodska “wikipedija” biografija, ki jo bolj kot poglobljenost v Jacksonovo življenje ali pa seciranje njegovega skoraj mitskega statusa zanima nizanje pevčevih največjih uspešnic in koncertnih akrobacij. Zunaj tega film pove oz. prikaže zelo malo; še največ fokusa je na Jacksonovemu konfliktnem odnosu z njegovim tiranskim očetom (Colman Domingo), pa tudi ta del zgodbe ne razkrije ničesar, kar ni moč prebrati na Wikipediji. Navkljub mnogim spodrsljajem in splošni plitkosti pa ni težko razumeti, zakaj je film tako dobro sprejet med občinstvom; gre za biografijo, ki želi gledalca spraviti v dobro voljo, hkrati pa jo v najšibkejših trenutkih poganja odlična preobrazba Jaffarja Jacksona, sicer Jacksonovega nečaka, ki fenomenalno utelesi pokojnega pevca in z presunljivo enostavnostjo ujame njegove plesne gibe in splošno karizmo, v veliko pomoč pa so mu tudi spektakularno prikazani koncertni prizori in enegičen tempo filma. Michael je tako film, ki podobno kot Walk The Line in Bohemian Rhapsody obstaja zgolj zato, da Jacksonove oboževalce nostalgično spomni, zakaj ga imajo še vedno radi. Ampak ali za to res potrebujejo film?