To Leslie (2022)

Review: In 'To Leslie,' an Unflinching Working-Class Elegy - The New York  Times

Rating: 8 out of 10.

Ameriška neodvisna socialna drama To Leslie je ugledala luč sveta brez vidnejše medijske pozornosti; navkljub odličnim kritikam je film zaslužil skromnih 28 tisoč dolarjev, znotraj oskarjevske sezone pa se ga je zelo redko omenjalo v isti kategoriji kot kritiške ljubljence tipa Everything Everywhere All At Once in The Banshees of Inisherin. Film bi tako zelo hitro utonil v pozabo, če ga ne akademija nepričakovano nominirala v eni od najbolj pomembnih kategorij; Andrea Riseborough je z nominacijo za glavno žensko vlogo za seboj pustila številne favoritke in s tem dvignila nemalo prahu, pa četudi si je priznanje več kot zaslužila. Celovečerni prvenec Michaela Morrisa je zgodba o Leslie, ki je pred šestimi leti na loteriji zadela ogromno vsoto denarja, vendar je tega kmalu zapravila za življenje polno zabav, drog in alkohola, hkrati pa je zanemarila svojega najstniškega sina. Sedaj je Lesile na dnu; zapita, depresivna, obubožana in obrekovana s strani meščanov in celo lastnih sorodnikov, ki izrabijo vsak trenutek, da jo spomnijo, kakšna zguba je. Po spletu srečnih okoliščin Leslie naleti na dobrohotnega in poštenega lastnika motela Sweeneyja, ki ji ponudi službo čistilke, hkrati pa tudi možnost, da se ozdravi alkoholizma in zakrpa težavne odnose s svojim odraslim sinom. To Leslie spada v kategorijo realističnih dram, ki brezkompromisno razgalijo težavna življenja ljudi, potisnjenih na rob družbe, navkljub temu pa uspejo ohraniti smisel za humor in gledalca usmerijo proti simbolični luči na koncu tunela. Zgodba sama po sebi ni nič novega, saj imamo zopet opravka s čustvenim popotovanjem težavne osebe, ki mora premagati lastne demone in si znova zgraditi vzorno življenje, toda Morris v že znane vzorce vnese iskren občutek za realizem, sofisticirano duhovite vložke ter pristen prikaz življenja delavskega razreda. Seveda pa vsi ti elementi ne bi funkcionirali tako dobro brez fenomenalne igralske preobrazbe Riseboroughove, ki s svojo izrazito obrazno mimiko ter energičnostjo predstavlja srčiko tega čudovitega filma. To Leslie je film, ki si več kot zasluži pristati pod oskarjevskimi žarometi.

Dedek gre na jug (2022)

Rating: 6.5 out of 10.

Vinci Vouge Anžlovar je med slovenskimi filmarji vedno veljal za unikat oz. za tisto, čemur rečemo enfant terrible, nekakšen filmski “odpadnik”, ki je vedno ustvarjal po svojih pravilih, pa četudi je za to pogosto plačal (pre)visoko ceno. Toda navkljub njegovi nepopustljivi naravi je Anžlovar tudi zaslužen, da je takoj po osamosvojitvi vrnil slovenski film domači publiki. Z road-movie komedijo Babica gre na jug mu je to nedvomno uspelo in po 31. letih se Anžlovar vrača k svojim začetkom z nadaljevanje, ki to ni; Dedek gre na jug se res ponaša s podobnim zapletom tragikomičnega prikaza življenja na cesti, vendar predstavi popolnoma nove like in dogajanje začini tudi s gangstersko akcijo. Namesto jezične babice, ki pobegne iz doma iz upokojence, sta tokrat v ospredju “dedka” Vlado in Boris, ostarela glasbenika, ki se v družbi mlade romkinje Esme odpravita v Makedonijo, da bi navezala stik z Borisovo nekdanjo ljubeznijo. Dedek gre na jug je podobno kot Babica sproščen, duhovit in nezapleten film, ki pa kljub temu s seboj nosi navdihujoče sporočilo o tem, kako za človekove sanje ni nikoli prepozno, pri tem pa film ni niti malo osladen ali pokroviteljski. Pomaga tudi tu, da so igralske kreaciji povečini odlične; veterana Vlado Novak in Boris Cavazza sta pričakovano v vrhunski formu, preseneti pa izredno energična in duhovita Zala Djurić Ribič kot Esma. Film odlikuje tudi živahen tempo in topel humor, posebna pohvala pa gre Anžlovarju za avtentičen in iskren prikaz romskega življenja in kulture, ki poosebljata vse, kar predstavlja svoboda. Škoda le, da Anžlovar film neprestano “kvari” z nepotrebno stransko zgodbo o mafijskih morilcih, ki lovita glavna junaka ter akcijskimi prizori, ki so resda vznemirljivi in za slovenske razmere impresivni, vendar pa nikakor ne ustrezajo okvirni melanholični zgodbi na temo strahu pred minljivostjo ter hrepenenja po boljšem življenju. Morebiti se je Anžlovar bal, da bi brez vključitve bolj akcijskega dogajanja film postal preveč statičen in dolgočasen, vendar pa Dedek gre na jug najbolj zasije ravno takrat, ko usmeri pozornost v osrednja junaka ter streljanja in akcijske pregone pusti na stranskem tiru. Navkljub napakam pa je Anžlovarjeva misija opravljenja; ustvaril je slovenski film, ki lahko služi kot dokaz, da tudi pri nas delamo gledljive in komercialno všečne filme.