Paula Fox: Obupanca

Je en banalen dogodek dovolj, da se sesujejo navidez trdne medosebne vezi in obetavna sedanjost postane negotova prihodnost, zaznamovana z grehi preteklosti? To nedvomno težavno vprašanje si zastavi ameriška pisateljica Paula Fox (1923 – 2017), sicer ena od vidnejših predstavnic povojnega literarnega realizma, ki jo širša javnost pozna predvsem po romanu Obupanca iz leta 1970. Ta je zgolj leto dni kasneje dobil filmsko adaptacijo s Shirley Maclaine v glavni vlogi, kar je romanu še bolj pomagalo do utrditve statusa literarne klasike. Pisatelj Jonathan Franzen je pričujoče delo označil za roman suspenza, kar se zdi čudna, vendar hkrati dokaj točna oznaka; zgodba romana je zaznamovana z minimalizmom, kjer navidez vsakdanji dogodki usodno vplivajo na dinamiko osrednjih likov in hkrati tudi bralcu ponudijo popolnoma nov (in ponavadni zelo neprijeten) vpogled v težavnost odnosov.

Relativno kratek roman (slabih 200 strani) predstavi en vikend v življenju zdolgočasenih zakoncev Bentwood; Sophie je rahlo nevrotična prevajalka, medtem ko je Otto uspešen odvetnik, katerega nedavna prekinitev sodelovanja z dolgoletnim sodelavcem v njemu pusti močne frustracije in jezo. Ob prihodu še enega dolgočasnega vikenda Sophie ugrizne potepuški maček in na njeni roki pusti grdo rano; Otto skuša prepričati ženo, naj gre do zdravnika, toda Sophie pomoč venomer zavrača in skuša ugriz odpraviti kot nepomemben dogodek, zgolj nekaj ur zatem pa se začnejo kazati razpoke v življenju zakoncev. Sophie postaja vse bolj paranoična in kolerična, Otto pa zaradi službenih težav ne more prenašati ženinih čustvenih izpadov, sočasno s tem pa se razkrije, da oba za seboj vlečeta cel kup skrivnosti iz preteklosti, zaradi česar je njun zakon naglo ogrožen.

Obupanca je roman, napisan v tretji osebi, ki že na uvodnih straneh s subtilnimi namigi kaže na skorajda mrtvo dinamiko med glavnima junakoma; njuni večerni obredi, dolgočasni pogovori o službi in porasti kriminala v njuni četrti ter banalne pripombe prefinjeno odsevajo eksistencialno stisko modernega človeka, ujetega med štirimi stenami lastne negotovosti, travme, strahu in sovraštva. Foxova zgodbo gradi preko številnih duhovitih in pikrih dialogov, tem pa doda še zvrhano mero bizarnega suspenza, ki ne cilja toliko na fizične posledice mačjega ugriza, ampak na učinek snežne kepe, ki ga povzroči en sam banalen dogodek, za katerim se skriva globja osebna kriza zakoncev Bentwood. In to tempiranje neobstoječega suspenza je tisto, kar Obupanca venomer dviga nad povprečno branje; zaradi negotovega ozračja ter nepredvidljivih izpadov likov lahko bralec na praktično vsaki strani pričakuje, da bodo stvari ušle nadzoru, lokacijska omejenost na utesnjena stanovanja pa še dodatno začini klavstrofobično ozračje, značilne za moderne romane.

Obupanca lahko upravičeno štejemo za eno od velikih klasik ameriškega modernega romana, ki bo gledalcem še kako blizu v post-pandemičnih časih samoizolacije.

Rating: 5 out of 5.

Alice, Darling (2022)

Rating: 7.5 out of 10.

V vzponom gibanja MeToo je tudi čezlužniška sedma umetnost postala vse bolj dovzetna za realistične obravnave problematik, kot so toleranca do mizoginije in seksizma, hkrati pa je gibanje odprlo tudi boleče poglede na razsežnosti zlorab, ki jih toksični moški pustijo na svojih partnerkah. Alice, Darling, celovečerni režijski prvenec britanske igralke Mary Nighy, se resda (znova) osredotoča na toksično razmerje, vendar pri tem ne izpostavlja fizičnega nasilja, ampak predvsem čustvene manipulacije in verbalne žaljivke; naslovna junakinja, ki jo presunljivo odigra Anna Kendrick, je namreč ujeta v manipulativno in poniževalno razmerje z narcisoidnim umetnikom Simonom. Ta Alice nadzoruje na vsakem koraku; preko telefona ves čas preverja, kje se nahaja in s kom govori, narekuje ji, kako se mora oblačiti in obnašati, vsako njeno želje sprevrže v obtoževanje, da je sebična itd. Alice, ki je že zdavnaj podlegla njegovim igram in Simona celo dojema kot ljubečega moškega, začne sčasoma ugotavljati, da se ji lomijo tla pod nogami. To še posebej pride do izraza, ko se odpravi na krajši oddih s svojima najboljšima prijateljicama, kjer jima postopoma razkrije, kako naporen in toksičen je njen partner. Kot že rečeno; Alice, Darling se pri obravnavi zlorabe ne zateka k fizičnemu nasilju, ampak na srhljivo realističen način predstavi tragično plat t.i. čustvene zlorabe, ki še toliko bolj strese do kosti zaradi že omenjene odlične igre Kendrickove ter režiserkinega izvrstnega očesa za majhne podrobnosti, s katerimi potrpežljivo razkrije tragično ozadje zgodbe glavne junakinje. Bežni prizori, kjer si Alice od tesnobe trga lase in doživlja napade panike, ker ima seksualne sanje o drugem moškem, so dovolj zgovorni, da ne potrebujejo dodatne razlage in Nighyjeva to subtilnost uspe obdržati vse do katarzičnega konca. Edino, kar film nekoliko zavira, je skromna dolžina slabe ure in pol, zaradi katere se zdi, da odnos med Alice in Oliverjem ni ravno poglobljen, nekatere gledalce pa bo zmotila tudi odsotnost zadovoljivega epiloga, ki pa pri takšnih zgodbah žal ni mogoč. Alice, Darling navkljub nekaterim manjšim napakam predstavlja emocionalno brutalno, sporočilno močno in srhljivo prepričljivo dramo, ob kateri se gledalec pošteno zamisli.