Četudi se zdi, da smo Slovenci edini narod v Evropi, ki se nikakor ne moremo poenotiti glede tematike poteka 2. svetovne vojne, še posebej bratomornega spopada med partizanskimi in domobranskimi četami, pri naših južnih sosedih ni situacija nič kaj bolj obetavna. Ustaštvo je pri Hrvatih enako (če ne še bolj) občutljiva problematika kot domobranstvo pri Slovencih; Ustaši so bili namreč v 30. letih pripadniki nacionalističnega gibanja na Hrvaškem, za časa 2. svetovne vojne pa so sklenili zavezništvo s Hitlerjem in bili odgovorni za množične pokole Srbov, Judov, Romov in ostalih političnih nasprotnikov. Iz teh dejstev je moč razumeti, da je tematika ustaštva nekaj, kar sproža mnogo več prepirov kot konstruktivnih debat in emocionalni izbruh javnosti ob izidu romana Proslava hrvaškega pisatelja in nekdanjega novinarja Damirja Karakaša, je dober primer tega, kako se Balkan navkljub (pre)dolgi krvavi in nasilni zgodovini iz te ni naučil praktično ničesar.
Proslava je slabih 70 strani dolg roman, ki ga je sicer moč brati tudi kot zbirko kratke proze, saj je sestavljen iz štirih poglavij, ki lahko funkcionirajo kot deli neke večje zgodbe kot tudi povsem samostojne literarne sličice. Njihovo vezno tkivo je ustaški vojak Mija, ki se ob vrnitvi v rodni kraj in med čakanjem na razplet njegove negotove usode začne zatekati v spomine oz. na dogodke iz preteklosti, ki so ga čustveno najbolj zaznamovali; mukotrpni uboj zvestega psa, ki ga mora prepustiti sestradanim volkovom, romantični pohod s simpatijo Drenko na naslovno protikomunistično proslavo ter otroški spomin na pohod njegovega očeta, ki mora zaradi lakote v naravi pustiti umreti Mijevega deda. Roman se konča na podoben način kot se tudi začne; s cikličnim (pre)obratom, kjer lakota in nasilje rodita samo še večjo lakoto in še več nasilja. Podobno sled je na hrvaški družbi pustilo ustaštvo kot tudi (večinoma politične) polemike, ki brez konca in kraja žal trajajo še danes.
Karakašev roman je zaznamovan z duhom bodisi bližajoče bodisi aktivne vojne, vendar pa bi Proslavo s težavo označili za vojno ali zgodovinsko delo; v prvi vrsti gre za primer lirične proze, nekakšnega poetičnega realizma, ki svoj fokus domiselno usmerja v naravo in preko vsakdanjih pojavov kot sta let jate ptic ali žuborenje potoka razgalja posameznikovo notranje doživljanje sveta. Mija se skozi svet romana prebija kot pasivni opazovalec, kot nekdo, ki se sprehaja od ene točke do druge, ne da bi mu bilo povsem jasno, kam ga pot vodi. Karakara vojno ne opisuje z neposrednim realizmom, ampak skuša ujeti njen uničevalni in nasilni duh preko bežnih trenutkov (npr. zvok strelov, ki preplašijo jato nedolžnih ptic). S čudovito izbrušenim jezikom, izvirno poetično bridkostjo ter presenetljivo subtilno obravnavo zelo občutljive problematike je Proslava mnogo več kot “roman o ustaših”; je zgodba o nemirnih časih, slabih odločitvah in negotovosti, ki pa so večkrat posledica omenjenih odločitev.
Vojna ni nikoli lepa, je pa lahko poetična.
