RAZGLEDANO

Igralec Jesse Eisenberg je povečini najbolj poznan po vlogah nevrotičnih mladeničev, ki v slogu klasičnih filmov Woodyja Allena s cinizmom, črnim humorjem in rahlo čudaškim smislom za optimizem iščejo svoj prostor pod soncem. Zato niti malo ne preseneča, da je Eisenbergov režijski prvenec, komična drama When You Finish Saving the World močno zaznamovan s prismuknjenim “allenovskim” duhom, ki se vsebinsko sicer dotika negotovosti milenijske generacije, vendar se v svojem bistvu še vedno drži obravnave kompleksnih družinskih odnosov v najbolj občutljivih fazah odraščanja. Glavni junak filma je Ziggy (Finn Wolfhard); rahlo nevrotičen srednješolec, ki ga preganjajo tipične mladostniške težave; kljub temu, da ima zelo poslušan spletni blog, na katerem objavlja melanholične in sanjaške avtorske pesmi, je močno zatreskan v svojo sošolko, ki pa je v svojem izražanju bistveno bolj politična in odrezava. Zato se na neki točki odloči spremeniti svoj imidž, zaradi česar začne izguljati lastno identiteto, hkrati pa se postopoma oddalji od svojih staršev, še posebej nič manj nevrotične matere Evelyn (Julianne Moore), sicer uslužbenke bližnjega zavetišča za žrtve družinskega nasilja, ki skuša sinovo odtujenost zakrpati s sklepanjem prijateljstva s sinom ene od njenih varovank. Kot je razvidno, tekom filma vzporedno potekata dve zgodbi o izgubljeni materi in sinom, ki skušata vsak na svoj način premagati vsakdanje frustracije; Ziggy se kot tipični milenijec skuša politično angažirati, četudi ga pri vsem skupaj žene zgolj želja, da bi se karseda hitro prikupil simpatiji, medtem ko je Evelynina zgodba nekoliko bolj univerzalna in spominja na tragikomični čustveni izliv “razočaranje gospodinje”, ki v sebi skriva pasivno agresivno jezo in nima moči, da bi se soočila s svojimi težavami. When You Finish Saving the World gledalca prepriča z odličnimi igralskimi predstavami (še posebej veteranka Moorova znova postreže z ganljivo igro), očarljivimi šalami, dobrim smislom za ironijo ter zanimivo zgodbo o materi in sinu, ki se sicer znajdeta na nasprotnih bregovih, četudi oba hrepenita po samopotrditvi. Jesse Eisenberg je svoj prvi režijski poskus opravil z odliko, zato nestrpno pričakujemo, kaj ga kot režiserja čaka v prihodnosti.

Chuck Barris (1929 – 2017), ameriški televizijski producent in avtor priljubljenih oddaj kot sta Zmenkarije in Mladoporočenci, je za časa svojega življenja veljal za precej ekscentrično in konfliktno osebnost. Poleg bogate televizijske kariere je namreč v svoji “avtobiografski” knjigi iz leta 1984 med drugim razkril, da naj bi v 60. in 70. let skrivaj deloval kot operativec ameriške obveščevalne agencije CIA ter po naročilu umoril več kot 30 ljudi. Četudi se je kasneje izkazalo, da si je Barris slednje najverjetneje izmislil (CIA je namigovanja o Barrisovem sodelovanju zanikala), je to očitno vzpodbudilo ameriškega igralca Georga Clooneyja, ki si je za svoj režijski prvenec Confessions of a Dangerouns Mind izbral fiktivni (in pogosto absurdni) prikaz Barrisovega dvojnega življenja televizijskega zabavljača in hladnokrvnega vladnega morilca. Pričujoči film je namreč povsem oddaljen od klasične biografske naracije, saj zgodba nonšalantno briše mejo med resnico in lažjo, dejstva iz Barrisovega življenja pa zmeša s pogosto absurdno, skorajda parodično verzijo avantur Jamesa Bonda, ki pa cilja prej na cinizem kot pa starošolski šarm in neprestano akcijo. Četudi je večina stvari, prikazanih v Clooneyjevem filmu, najverjetneje izmišljenih, to ne pokvari gledalčevega užitka, saj je Confessions of a Dangerous Mind preveč očarljiv, duhovit, napet in odštekan, da bi se mu lahko uprli. Črnohumorni kvazibiografiji je v veliko pomoč pogosto ironični scenarij Charlija Kaufmana, hkrati pa se FILM izkaže z odličnimi igralskimi predstavami Sama Rockwella v glavni vlogi, četudi bi bilo krivično izpustiti stoično prezenco Clooneyja v vlogi resnobnega vladnega rekruta ter vedno očarljivo Drew Barrymore kot eno od Barrisovih romantičnih partneric. A tisto, kar Confessions of a Dangerous Mind resnično dvigne nad povprečje, je to, da navkljub izmišljotinam odlično zajame duh osebnosti glavnega junaka, ki je kot televizijska persona večji od življenja in tako zanimiv, da je lažna zgodba o najetem vladnem morilcu v bistvu še ena od njegovih metod zabavanja občinstva. Clooneyjev režijski prvenec je tako nepopolno zabaven in odštekan film, ki ostane trdno zasidran v gledalčevem spominu.