RAZGLEDANO

Navkljub bogati zgodovini animiranih filmov za odrasle je med ljudmi še vedno uveljavljeno prepričanje, da gre za žanr, namenjen predvsem otrokom oz. mlajšemu občinstvu. To seveda ne drži, je pa res, da je težko najti animirani film, ki bi uspel ohranjati ravnotežje med obema ciljnima skupinama; otroci in odraslimi. To vrzel več kot uspešno zapolni kombinacija igranega in animiranega celovečerca Who Framed Roger Rabbit režiserja Roberta Zemeckisa, ki je bil pri spajanju dveh pogosto težko združljivih medijev bistveno bolj kreativen in domiselen kot npr. košarkaška komedija Space Jam nekaj let kasneje. Eden od razlogov, zakaj Zemeckisov film ostaja nepresežen tudi po današnjih standardih, je v njegovi enako duhoviti kot tudi kompleksni zgodbi, ki se pred gledalčevimi očmi odvija kot noirovska detektivka; naslovni junak filma je namreč finančno uspešni animirani zajec, ki sumi, da ga njegova seksi žena Jessica vara, zato studio najame ciničnega in zagrenjenega privatnega detektiva Eddieja Valanta (fenomenalni Bob Hoskins), toda kmalu zatem se zgodi umor, Roger pa je glavni osumljenec, zato se z Valantom poda na beg pred policijo in sadističnim sodnikom (zlovešči in skorajda neprepoznavni Christopher Lloyd), ki perverzno uživa v mučenju risanih junakov v sodu kisline. Who Framed Roger Rabbit je brez kančka dvoma eden najboljših Zemeckisovih filmov, še posebej zato, ker ima na površju vse možnosti za popoln neuspeh; spajanje animiranega in igranega filma, ki hkrati vključuje lov na morilca, detektivsko razreševanje ugank, (blaga) seksualna namigovanja ter za mlajše občinstvo precej črn humor, se zdi kot recept za neuspeh. Toda pričujoči film genialno pilotira med vsemi navidez nerazdružljivimi žanri ter hkrati postreže za suspenz, pristno dramo in seveda obilico odštekanega humorja, ki nikoli ne seže onkraj meja dobrega okusa. Velja omeniti še revolucionarno in tehnično izpopolnjeno animacijo in živahen tempo, končna sodba pa je, da Who Framed Roger Rabbit upravičeno spada med ene od najboljših (napol) animiranih filmov vseh časov.

Po dveh zaporednih mojstrovinah Birdman in The Revenant, ki sta ugledali luč sveta leta 2014 in 2015, si je priznani mehiški filmar Alejadnro Gonzalez Innaritu vzel skoraj sedem let premora za svoj naslednji, daleč najbolj osebni projekt v karieri. Bardo, False Chronicle of a Handful of Truth je epska črna komedija z elementi absurdizma in surrealizma, kjer se Innaritu soočim s samim seboj oz. nekakšnim alteregom; glavni junak filma je namreč uspešni mehiški novinar in dokumentarist Silverio Gama (Daniel Gimenez Cacho), ki s svojo družino živi že vrsto let v Los Angelesu, vendar ga ob najavi, da bo prejel pomembno ameriško novinarsko nagrado, doleti težka eksistencialna kriza, zaradi katere se začne spraševati o upravičenosti lastnega slovesa in če je z delom za ameriške “gringe” prodal svoje mehiške korenine in sebično obrnil hrbet domovini, ki bi jo moral nositi vedno v srcu. Bardo, False Chronicle of a Handful of Truth se težko izogne oznaki pretenciozno, kar pa v tem primeru ni nujno nekaj slabega; Innariutu s svojim enako duhovitim kot tudi napornim psihološkim epom dela refleksijo lastnega življenja, zato je razumljivo, da je film v prvi vrsti namenjen njegovemu notranjemu konfliktu med “prodajanjem svoje duše” Hollywoodu ter ohranitvi zvestobe koreninam, ki so ga ustvarile takšnega, kot je. Filmu lahko očitamo dvoje; zaradi osebne narave projekta je na trenutke pričakovano samozadosten in pretirano artističen, hkrati pa ne uspe upravičiti svoje epske dolžine več kot dveh ur in pol, saj ne manjka prizorov, ki trpijo za razvlečenostjo. Toda vse te napake za film niso usodne, saj tega venomer drži pokonci Innaritujeva brutalna iskrenost in odličen samoironičen smisel za humor, povrhu tega pa se z določenimi absurdnimi / surrealnimi vložki elegantno pokloni zapuščini latinoameriškega magičnega realizma. Prav tako je filmu s tehničnega vidika nemogoče karkoli očitati; je vizualno razkošen in nemalokrat osupljiv, privlačni so tudi voajerski premiki kamere, ki spominja na tehniko snemanja mojstrovine Birdman, k še boljšemu vzdušju pa prispevata odličen zvok in seveda prepričljive igralske predstave. Bardo, False Chronicle of a Handful of Truth se morebiti ne more postaviti ob rob Innaritujevim najvidnejših presežkom, vendar so njegovi strast, entuziazem ter ambicije premočni, da bi lahko film pokopali.