Glass Onion: A Knives Out Mystery (2022)

Rating: 7 out of 10.

Knives Out, duhoviti kriminalni misterij Riana Johnsona iz leta 2019, je bil tako kritiški kot komercialni uspeh, četudi film moje malenkosti ni povsem prepričal. Navkljub nekaterim močnim atributom (še posebej zavzeta igra Daniela Craiga v vlogi očarljivega detektiva Benoita Blanca) je film na vsebinski ravni trpel za pomankanjem fokusa, nerodnim vstavljanjem površinskih političnih komentarjev in bogato, vendar kronično neizkoriščeno igralsko zasedbo. Z drugimi besedami; Knives Out ni bil nujno slab film, vendar pa je hkrati puščal ogromno prostora za izboljšave in zdi se, da je Johnson s svojo drugo avanturo detektiva Blanca Glass Onion: A Knives Out Mystery vendarle uspel popraviti številne napake in pripraviti duhovito, nagajivo, prebrisano, eksotično in na trenutke že kar očarljivo absurdno kriminalko stare šole, ki se bolj kot na akcijo zanaša na dialoške obračune med nastopajočimi liki. Blanc se tokrat znajde na majhnem grškem otoku v lasti multimilijonarja in tehnološkega genija Milesa Brona (Edward Norton), ki poleg detektiva povabi še manjšo skupino njegovih najožjih sodelavcev, da bi sodelovali v družabni igri preiskave umora, vendar pa se ta kmalu spremeni v resnični zločin z mnogimi šokantnimi preobrati. Johnson tako kot v prvem filmu tudi tokrat prepleta klasični detektivski misterij v stilu pisateljice Agathe Christie, kateremu doda tudi ščepec pikre satire na račun kapitalistične požrtnosti, pohlepa in dejstva, da si dandanes v svetu ne moreš kupiti pravih prijateljev. Kot že rečeno, Glass Onion v primerjavi z Knives Out predstavlja močan napredek na skoraj vseh ravneh; znova estra igralska zasedba (poleg Craiga in Nortona še Dave Bautista, Kate Hudson, Kathryn Hahn in v epizodnih vlogah tudi Ethan Hawke in Hugh Grant) je dobro izkoriščena, humor je bistveno bolj sofisticiran in inteligenten, prav vsi liki so simpatični in zanimivi, satirični komentarji so nevsiljivo in smiselno vstavljeni v okvirno zgodbo, osrednji misterij pa pripelje do prepričljivega (in hkrati rahlo absurdnega) razpleta. Film od presežka ločuje zgolj nekoliko zbegana prva polovica, kjer bi gledalec s težavo sledi dogajanju ter spoznanje, da po razkritem misteriju ni veliko razlogov za vnovičen ogled filma. Glass Onion: A Knives Out Mystery je tako nepretenciozen, kratkočasen in zabaven krimič, ki pa najverjetneje ne bo ostal dolgo v vašem spominu.

Violent Night (2022)

Rating: 5 out of 10.

Nekje v zadnji tretjini (anti)božične akcijske komedije Violent Night smo gledalci priča prizoru, kjer Božiček (David Harbour) z macolo mlati armado roparskih specialcev ob spremljavi božičnega napeva Christmas Time Bryana Adamsa. Kombinacija brutalnosti in poetične sentimentalnosti je kakopak perfektna in odlično povzame bistvo komedij, ki se lotevajo božičnih in novotelnih praznikov na bolj odrezav, ciničen in politično nekorekten način. Težava je zgolj v tem, da je tovrstnih filmov že malo morje kot npr. Bad Santa, Krampus, Gremlins ter Silent Night Deadly Night, zato je potrebno biti v tem podžanru prazničnih filmov še posebej domiseln in drzen. Tu pa žal komediji Violent Night krepko spodrsne, saj gre za film, ki precej očitno kopira elemente zgoraj omenjenih filmov, četudi ne razume povsem, kaj je te filme naredilo tako priljubljene in legendarne. Podobno kot v Bad Santa je tudi tokrat glavni junak Božiček, ki pije, preklinja, bruha in urinira na mimodioče in podobno kot v Home Alone smo tudi tokrat priča roparskemu napadu na hišo premožnih ljudi, katere mora Božiček rešiti pred golo smrtjo. A kaj se zgodi, ko film postreže z liki, ki so bodisi ekstremno nadležni, boleče stereotipni ali odvratno zoprni ter s ponavljajočo in monotono akcijo, ki meni, da je za dober komični učinek dovolj že to, da nekoga oblečeš v božičkov kostum in temu naročiš, naj mlati mimoidoče z macolo? Odgovor je preprost; Violent Night, mestoma duhovit in s strani Harbourja odlično odigran, povečini pa generičen, predvidljiv, neizviren in razvlečen film. Violent Night je tako film, o katerem ni moč veliko govoriti, saj je resnično tako pozabljiv in formulaičen, da gledalcu ponudi malo razlogov, da bi si ga ogledal več kot enkrat.