Filmi, posneti v enem samem neprekinjenem kadru so že od nekdaj zahtevni za filmarje, a toliko bolj vzdušni in efektni za gledalce, saj so zaradi načina posredovanja zgodbe, ki se razvija brez rezov in prekinitev, bolj vživeti v dogajanje. Toda posebnost srhljivega trilerja Soft & Quiet ni toliko v sami pripovedovalni tehniki kot v zgodbi sami, ki ponudi zanimiv pogled na sicer večno aktualne problematike rasizma in nasilja, vkoreninjenega v navidez urejenih predmestnih soseščinah. Ponavadi so v filmu kot rasisti potretirani moški, kar je verjetno posledica trenutnega duha politične korektnosti, ki hkrati želi kritično zbadati sindrom toksične moškosti, toda v primeru Soft & Quiet je zgodba drugačna in polna prebrisanih preobratov. Film na začetku predstavi glavno junakinjo, prijazno osnovnošolsko učiteljico Emily, ki pod uglajenim videzom in elegantnim obnašanjem skriva nekaj bistveno bolj temačnega. Slednje pride do izraza, ko se Emily odpravi na srečanje s prijateljicami in je razkrito, da je dogodek v resnici sestanek skrajnodesničarskih in rasističnih žensk, ki pečejo pite, okrašene s sadnimi svastikami ter nagajivo druga drugi naklonijo nacistične pozdrave. Na tej točki začne film učinkovito graditi občutke nelagodja, še posebej, ker je močno razviden kontrast med navidezno civiliziranostjo žensk ter njihovo podivjano, animalistično in toksično naravo. Ko se ženske v nadaljevanju zapletejo v spor z dvojico priseljenk, se večer začne postopoma spreminjati v neobvladljivo katastrofo. Soft & Quiet bo za marsikaterega gledalca izredno neprijetna, neizprosno brutalna in okrutna izkušnja, vendar pa to ne pomeni, da bi moral odvrniti pogleda stran od odurne resničnosti, ki jo film prikazuje. To, da je film posnet v enem samem neprekinjenem kadru, je še toliko bolje, saj je s tem preskok dogajanja iz umirjenosti v kaos bolj vzdušen in pretreslijv. Režiserka in scenaristka Beth de Araujo razgali žalostno dejstvo, da rasizem ni pogojen s spolom in opozori na nesmislenost sovraštva do drugačnosti brez pokroviteljske drže in sentimentalizma. Nedvomno eden od najbolj za ogled neprijetnih filmov letošnjega leta.
