My Son (2021)

Peacock Nabs Remake of 'My Son' Starring James McAvoy, Claire Foy – The  Hollywood Reporter

Rating: 7 out of 10.

My Son je britanska predelava istoimenskega belgijskega dramskega trilerja iz leta 2016 v režiji Christiana Cariona in pripoveduje zgodbo o očetu, ki prejme telefonski klic svoje bivše žene s tragično novico o skrivnostnem izginotju njunega sina edinca. Naključje je naneslo, da je predelavo prav tako spisal in režiral Carion, kar je po svoje dobra poteza, hkrati pa tudi nesmiselna, saj ni povsem jasno, zakaj se sploh lotevati predelave lastnega filma, če pa lahko gledalec mirne volje svojo pozornost nameni izvirniku. Morebiti Carion računa, da bo z angleško govorečim filmom imel več možnosti za uspeh na mednarodnem tržišču, še posebej, če ima ob sebi igralskega kalibra kot je Jamec McAvoy v glavni vlogi. Dogajanje je postavljeno v morbidno in temačno škotsko višavje in že pri uvodnih kadrih postane jasno, da se film močno zgleduje po hladni estetiki skandinavskih noir kriminalk, kjer ni veliko prostora za upanje, humor in preproste rešitve nastalih težav. Film se v celoti osredotoča na osebno potovanje glavnega junaka, ki se ni prisiljen soočiti zgolj z izginotjem svojega sina, ampak neprijetnim dejstvom, da ni bil nikoli vzoren oče in da je bil tekom njegovega odraščanja bolj ali manj odsoten. Carion ta del zgodbe predstavi dokaj prepričljivo, še posebej po zaslugi McAvoyjeva, ki za film ni prejel nobenega scenarija in je svoje dialoge popolnoma improviziral (za razliko od ostalih igralcev, ki so se ravnali po začrtanem scenariju), zaradi spontane reakcije na dogajanje okoli njega pa glavni lik postane bolj všečen in tudi zanimiv za gledalca. K temu dodajmo še pristno morečo atmosfero in dobro negovanje suspenza (vsaj v prvi polovici) in zdi se, da My Son morebiti ne upraviči svojega obstoja kot predelava, je pa navkljub temu povsem spodoben žanrski izdelek, ki ne traja predolgo, da bi se začel vleči. To pa hkrati predstavlja tudi slabo novico, saj se na več mestih zdi, da je film vsebinsko nedodelan; z izjemo glavnega lika in njegove bivše žene so vsi nastopajoči v filmu prisotni bolj ali manj za okras (še posebej nov partner bivše žene), nekoliko pa zmoti tudi prenagel razplet dogodkov, ki so povrhu tega tudi skromno pojasnjeni, ob zaključku pa bo nemalo gledalcev dobilo občutek, da nekaj manjka. A tistim, ki si želite slabo uro in pol nepretencioznega noir krimiča, bo My Son zadovoljil apetite.

Together (2021)

Together' Review: Love and Loathing in London - The New York Times

Rating: 7 out of 10.

Globalna pandemija z virusom covid-19 je vsakomur močno obrnila življenje na glavo; ohranjanje varnostne razdalje, nošnja zaščitnih mask, zaskrbljujoče spremljanje podatkov o številu okuženih v bolnišnicah, preobremenjenost zdravniškega osebja in zaporedna zaprtja držav slej ko prej pustijo posledice na posamezniku. A kaj se zgodi, ko ob izbruhu pandemije in strogih ukrepov ne smeš zapustiti lastne hiše in tvojo edino družbo predstavlja partner, ki ga sovražiš? Takšen neprijeten položaj izkusita glavna junaka komične drame Together; ona (Sharon Horgan) in on (James McAvoy) sta žena in mož, ki se ne prenašata najbolje, toda ob izbruhu pandemije in zaprtju države jima ne preostane nič drugega, kot da živita pod isto streho z njunim sinom in upata, da se v času, kolikor bo zaprtje trajalo, ne bosta pobila med seboj. Together na površju funkcionira kot klasična britanska komična drama o disfunkcionalnem odnosu med zakoncema, ki se imata močno rada, ampak še toliko bolj prezirata, kar vodi v neskočne monologe, ki služijo kot refleksija njunih življenj in odnosa oz. okoliščin, ki so ju pripeljale do takšnega zapletenega položaja. S tega vidika film ubere zanimivo taktiko neposrednega nagovarjanja gledalca, saj glavna junaka ves čas koketirata z občinstvom kot da bi bili priča necenzuriranemu kvazidokumentarcu, takšen pristop pa se izkaže za premeteno potezo, saj je gledalec še bolj čustveno vpleten v samo zgodbo in osrednja lika, ki bi nam po vseh pravilih morala biti strašansko zoprna, toda po zaslugi odličnih igralskih predstav Horganove in McAvoyja ju ni mogoče nehati spremljati. In četudi se film povečini osredotoča na težavnost človeških odnosov ter razumevanja tanke meje med ljubeznijo in uničenjem, se hkrati dotika tudi posledic ureditve “novega” sveta, katerega narekujejo strogi protikoronski ukrepi. In žongliranje med intimnim ter družbeno kritičnim je nekaj, kar bo nekaterim gledalec pri filmu zoprno; na več mestih se namreč zdi, da skuša film povedati preveč in posledično zaide v pretirano sentimentalnost in pridiganje, pa četudi med vrsticami ponudi dovolj udarnih misli, ob katerih gledalec ugotovi, da se svet spreminja le toliko, kot si ljudje dovolimo. Together je duhovita, ganljiva in tudi ostra refleksija skrhanih odnosov ter kaosa, ki vlada znotraj in zunaj varnostne razdalje.