Vid Šteh

Noč ima svojo moč, pravijo. In res; nočne ure umirijo podivjan tempo našega vsakdana, njihova počasnost ter potrpežljivo čakanje jutra pa človeku omogočajo, da se za nekaj ur prepusti tišini in znotraj nje najde odgovore na številna vprašanja, ki ga mučijo. To na lastni koži doživita tudi glavna junaka romantične drame Stay The Night, ki se sprva odvija kot tipična hallmarkovska romanca; Grace je sramežljiva uslužbenka na kadrovskem oddelku, ki se ji izmuzne priložnost za napredovanje, medtem ko je Carter profesionalni igralec hokeja, katerega nekdaj uspešna kariera je zašla v slepo ulico, ko mora v velikem mestu čakati na odločitev kluba, ki ga želi poslati igrati med “drugoligaše”. Dvojica naključno trči drug ob drugega na zabavi in se hitro znajde v postelji, toda ko Grace prizna, da je še nedolžna, se večer načrtovane strasti spremeni v dolg sprehod skozi nočne bare, javno drsališče in vožnje s taksiji. Stay The Night po zapletu močno spominja na Linklaterjevo kultno romanco Before Sunrise in ji hkrati tudi močno dolguje lasten obstoj, toda bilo bi krivično reči, da je pričujoči film nesramna kopija. Ravno nasprotno; gre za dobro odigrano, elegantno in celo za tiste, ki ne obožujejo romanc, več kot primerno moderno dramo, ki se loteva večnih tematik, prisotnih predvsem v današnjem času; osamljenost, strah pred neuspehom ter uživanje življenja zunaj svojega milnega mehurčka ugodja in varnosti. Eden od glavnih razlogov, da film funkcionira, sta predvsem izredno simpatična in življenjska glavna lika ter njuna močna kemija, ki pride do izraza tako z dotiki kot tudi dialogi, v katerih sprva drug drugega analizirata, kasneje pa ugotovita, da strmita v zrcalni sliki. Stay The Night je čudovit poklon miru in tišini nočnega življenja in film, ki nas za slabo uro in pol s svojim nepretenzionim, preprostim in očarljivim duhom uspe spraviti v dobro voljo.

Ruralnih predelov Amerike (ali pa kateregakoli delčka sveta) se pogosto drži sloves krajev t.i. tradicije, ki se še vedno oklepa prepričanj, katera bi morala zamreti že pred dobre pol stoletja, če ne še dosti prej. To na lastni koži izkusi Sandra (Thandie Newton), nekdanja policistka, ki zapusti svoje vrste in se preseli v manjše podeželsko mesto na ameriškem Zahodu, kjer predava na lokalni univerzi, večino časa pa preživi v odmaknjeni hiši sredi divjine. Ker je temnopolta “outsiderka”, nemudoma zbudi sumničavost pretežno belega prebivalstva, ki se požvižga na zakone in si red predstavlja po svoje; Sandra med drugim naleti na dvojico lovcev, ki se brez dovoljenja sprehajata po njeni posesti, po neuspešnem posredovanju policija pa odnosi med Sandro in prebivalci meseta postanejo še bolj napeti, dokler ne izbruhnejo v nasilje. Ruralni western God’s Country prikaže en teden v življenju glavne junakinje, ki se je prisiljena soočiti s predsodki in nenapisanimi pravili ameriškega podeželja, kjer se pod navidez umirjeno fasado tradicije in domačnosti skrivajo seksizem in rasizem. Vse to zveni kot potencial za še eno hollywoodsko politično korektno moralko, ki raje pridiga kot pripoveduje, toda na srečo je celovečerni prvenec Juliana Higginsa izredno subtilna in poglobljena kritika rasne in spolne neenakosti v Ameriki, ki se zaveda, da je obravnavana tematika kompleksna in z vsakim odgovorom odpira samo še več vprašanj. Da film uspe na nevsiljiv način nagovoriti svoje občinstvo, se je potrebno zahvaliti predvsem odlični igralski predstavi Newtonove, ki svoj lik Sandre prikaže v sočutno, a še vedno realistični luči in brez odvečnega kozmetičnega ženskega opolnomočenja, ki se ga rad gre Hollywood. God’s Country je zaznamovan s počasnim tempom in od gledalca zahteva veliko koncentracije, toda potovanje do gledalčeve katarze je pospremljeno s čudovito hladno fotografijo, ki pusti ameriški divjini doda prav poseben karakter. Če bi se vsi filmi o rasizmu odvijali tako kot to počne God’s Country, bi morebiti sedma umetnost čez lužo imela več teže.