Fantasy Island (2020)

Fantasy Island' review: Fun but seldom exciting horror reimagination | The  Star

Rating: 2 out of 10.

Opozorilo gledalcem; filmi, ki so mišljeni kot predelave fosilnih serij iz 70. in 80. let, so skoraj vedno zagotovilo za nekaj, kar bo pristalo na mnogih lestvicah najslabših filmov leta. Fantasy Island, remake istoimenske nanizanke iz leta 1977, ki izvorno fantazijsko pustolovščino spremeni v grozljivko o preživetju, je točno takšne vrste film. Zgodba o obiskovalcih rajskega otoka, ki vsakomur omogoča obuditev njegove najglobje sanjske fantazije, se sicer poigrava z zanimivim moralnim vprašanjem na temo posameznikove ujetosti v večno hrepenenje po boljšem življenju, ki se sčasoma spremeni v najhujšo nočno moro. Ironično je jetnik teh fantazij tudi sam film Fantasy Island, ki si želi biti hkrati zabaven, inteligenten, moralno kompleksen in katarzičen, vendar ni na koncu nič od tega. Da bi dosegel ta cilj, bi potreboval praktično vse, kar film dela dober; zanimivo in smiselno zgodbo, všečne like, napeto dogajanje in vznemirljivo akcijo. Žal pričujoči izdelek ne premore ničesar od naštetega; liki so poleg površinske osebnosti bodisi dolgočasni ali zoprni, humor izredno otročji in nepotrebno vulgaren, suspenz praktično neobstoječ, akcija monotona in zgodba polna lukenj in zasukov, da se je vredno vprašati, če so ustvarjalci filma preprosto napisali deset medsebojno različnih scenarijev in jih potem zmetali skupaj v upanju, da bodo sami od sebe ustvarili neko smiselno celoto. Fantasy Island je tako film o nevarnih fantazijah in verjetno ena najnevarnejših je ta, da je nekdo ob pogledu na to skropucalo pomislil, da je vredno obstoja.

Leaving Las Vegas (1995)

15 Life-Affirming Facts About 'Leaving Las Vegas' | Mental Floss

Rating: 8.5 out of 10.

Mesto Las Vegas je v filmih pogosto portretirano kot prestolnica blišča, iger na srečo in organiziranega kriminala, ki vleče niti iz ozadja. Ravno zaradi te skorajda klišejske podobe mesta je filmska romantična tragedija Leaving Las Vegas toliko bolj posebna; Las Vegas, ki ga vidimo skozi oči glavnih junakov pričujočega film, je bistveno bolj otožen, skorajda elegičen in zaznamovan s kontrasti med svetlobo in temo življenja posameznikov, ki se v mestu naključno srečujejo, ljubijo in tudi uničujejo. Slednje namreč v Las Vegas privede Bena Sandersona, propadlega filmskega scenarista, ki se po izgubi družine, prijateljev in službe zateka v samomorilski alkoholizem. Ko ugotovi, da njegovo življenje nima več nobenega smisla, spakira kovčke, napolnjene s steklenicami alkoholi in odpotuje v Las Vegas, da bi se tam napil do smrti. A njegova pot skozi pekel vendarle postreže z drobno lučjo upanja v podobi dobrosrčne prostitutke Sere, ki bi lahko postala njegova odrešiteljica, vendar se njen lik zoperstavi tovrstnim klišejem in postane Benova zaveznica, ki sprejme njegove demone in morbidni alkoholizem, vendar kmalu ugotovi, da njena požrtvovalnost ni tako močna kot je sprva mislila. Leaving Las Vegas, posnet po istoimenskem romanu Johna O’Briena (ta je storil samomor, še preden je film ugledal luč sveta), ni zgodba o nevarnostih alkoholizma, ampak prej intimna ljubezenska tragedija o uničevalnem razmerju med človekoma, ki se soočata z osamljenostjo in pomanjkanjem smisla življenja, zato pa je edino, kar jima preostane seks, alkohol in čakanje na konec. Poleg že omenjene unikatne podobe otožnega Las Vegasa film odlikuje odlična igra Nicolasa Caga (ta še nikoli prej in tudi kasneje ni bilo tako prepričljiv) in Elizabeth Shue, med katerima vlada prepričljiva kemija, režiser in scenarist Mike Figgis pa z neobičajnimi montažnimi prijemi ter odlično glasbo z enako mero sočutja kot tudi krute realnosti prikaže žalostni propad ljudi, ki so preveč ranjeni, da bi ji sploh še kdo lahko rešil. Filmska tragedija o blišču mesta in bedi tistih, ki v njem živijo.