Vid Šteh

Rezultat iskanja slik za terminator salvation

Potem, ko je tretjemu (in nepotrebnemu) delu franšize Terminator z naslovom Rise of the Machines spodletelo ponoviti uspeh svojih legendarnih predhodnikov, si je saga o vojni med človeštvom in stroji vzela nekaj let ustvarjalnega premora. Leta 2009 je tako sledilo novo poglavje z naslovom Salvation, ki je dogajanje iz sedanjosti premaknilo v prihodnost, natančneje na prve frontne linije omenjene vojne. In ta sprememba okolja je za gledalca zelo dobrodošla; film nas popelje v prepričljivo temačen, surov in umazan postapokaliptični svet, ki ga je uničil zlovešči program Skynet, vodja odporniškega gibanja John Connor (Christan Bale) pa poskuša s skrivnostnim Marcusom (Sam Worthingon) najti svojega “bodočega” očeta Kyla Reesa (Anton Yelchin). Film postreže z vznemirljivimi in impresivnimi akcijskimi prizori, živahnim dogajanjem in nekaterimi odličnimi igralskimi predstavami (Bale in Yelchin), zato tudi ni moteče, da zgodba bolj ali manj ignorira prejšnje filme in ustvari nekakšno alternativno resničnost, kjer sodni dan ni preprečen in je vojna s stroji neizogibna. Navkljub mnogim močnim trenutkom pa ne moremo reči, da je Salvation nekakšna spregledana mojstrovina; z izjemo Connorja in Reesa je večina likov izredno plitkih in osebnostno na ravni akcijskih figuric, zgodba mnogo preveč časa namenja dolgočasnemu Marcusu, akcija proti zaključku postaja vse bolj repetetivna, zgodbo pa prav tako pestjo nekatere nelogičnosti, še posebej izredna taktična nesposobnost strojev, ob kateri se vprašamo, zakaj človeštvo potrebuje toliko časa, da bi jih premagalo. Terminator Salvation je rutinski in nepotreben prispevek k franšizi, ki ne bi smela nikoli postati franšiza, vendar pa je hkrati njeno najboljše nadaljevanje, saj ne skuša zgolj replicirati že znane zaplete, ampak gledalcu ponuditi nekoliko drugačno izkušnjo.

Mesto Sarajevo je bilo leta 1994 vse prej kot primeren kraj za organizacijo kateregakoli dogodka, kaj šele koncerta legendarnega heavy metal pevca Bruca Dickinsona iz skupine Iron Maiden.Vojna v Bosni je tedaj dosegla svoj nasilni vrhunec, Sarajevo pa se je znašlo v središču kaosa, zaznamovanega z vsakodnevnim bombardiranjem mesta in bežanjem civilnega prebivalstva pred ostrostrelci. In na pogorišču vojne norosti se je rodila ena od najbolj navdihujočih in ganljivih zgodb glasbene zgodovine, katero pokrije dokumentarec Scream for Me Sarajevo. Film spremlja napeto in dramatično pot Dickinsona in njegove spremljevalne zasedbe, da bi se prebila preko frontnih linij do Sarajeva in tam odigrala koncert, ki je mnogim prebivalcem pomenil bolj kot lastno življenje. Kar je tudi razumljivo; v vsem kaosu, nasilju, smrti in trepetanju, če boš uspel preživeti naslednji dan, je Dickinsonov nastop pomenil močno simbolično luč upanja, ko so predvsem mladi za nekaj ur prenehali razmišljati o tem, da se svet okoli njih ruši in da ljudje umirajo. In ravno ta koncert je dal Sarajevu tisto, kar potrebuje; možnost izražanja lastne jeze in frustracij skozi jezno kitarsko glasbo, ki je marsikomu rešila življenje. Toda Scream for me Sarajevo je mnogo več kot dokumentarec o odrešilni moči glasbe; je tudi neprecenljiv dokument konfuznih časov, ko se je mladina soočila s kaosom, katerega ni razumela ter opomnik o nesmiselnosti brutalnih balkanskih vojn, kjer je življenje izgubilo ogromno nedolžnih ljudi. In četudi je vojna v Bosni še danes precej občutljiva tema, jo režiser Tarik Hodzič razgali brez političnih komentarjev in manipulacij z dejstvi. Nenazadnje pa; Scream for me Sarajevo je v prvi vrsti dokumentarec o odrešilni moči glasbe sredi okolja, ki je skorajda izgubilo upanje.