Rorschach, nadnaravna strašljivka, posneta v formatu “najdenih posnetkov”, se na spletni strani YouTube ponaša z drzno oznako, da gre za najbolj strašljiv film na spletu, kar takoj sproži neprijetna ugibanja o tem, da je takšno trditev namerno razširila ekipa filma z jasnim namenom, da bi zbudila pozornost in si nabila čim več ogledov. Resda gre pri vprašanju o tem, kaj je nekomu strašljivo in kaj ne, za povsem subjektivno odločitev, zato je nemogoče odgovoriti na vprašanje glede tega, če je Rorschach res grozljivka, ki gledalcu zleze pod kožo in ga posledično strese do kosti. Film ima zelo preprost zaplet, ki ga je moč srečati v vsakem poglavju priljubljene franšize Paranormal Activity; dvojica skeptičnih raziskovalcev s kamerami beleži dogajanje v domu matere samohranilke in njene hčerke, ki komunicira z nevidno nadnaravno silo. Nič posebnega novega, torej, vendar pa režiser in scenarist C.A. Smith (to je njegov prvi in zaenkrat edini celovečerec) v formulaičnost vnaša nekaj svežine s presenetljivo prizemljenim pristopom do obravnavanja nadnaravnih pojavov; v ospredju so predvsem zvočni in praktični učinki, nevarnost pa je skoraj ves čas skrita pred očmi junakov in gledalcev, kar dogajanje napolni z visoko mero suspenza, filmu pa je v veliko pomoč tudi kompetentna igralska zasedba, ki svoje delo opravi nad pričakovanji, vsaj glede na zelo omejen proračun. Rorschach je tako prej neprijeten kot strašljiv film, ki v okviru omejenih finačnih sredstev več kot solidno opravi svoje delo, vendar pa se ne more docela izogniti velikim težavam kot so prepočasen tempo in izredno šibak konec, ki ni zgolj antiklimatski, ampak gledalcu niti ne daje občutka, da se je v slabih 75. minuta karkoli razrešilo. Primerno za oboževalce filmov z najdenimi posnetki, ostali pa se ogledu izognite.

Jacob Estes, ki je širši javnosti verjetno najbolj poznan po odlični mladinski drami Mean Creek, je abstraktno psihološko srhljivko He’s Watching posnel v celoti na svojem domu med pandemijo virusa Covid in ob pomoči svojih otrok Irisa in Lucasa, ki v filmu odigrata glavni vlogi. Okvirni zaplet je močno prilagojen tedaj aktualnemu dogajanju; Iris in Lucas sta brat in sestra, ki med izbruhom skrivnostne bolezni, ki prizadane samo odrasle, ostaneta doma popolnoma sama, medtem ko sta njuna starša (menda) v bolnišnici. Osama na dvojico ne deluje najbolje, še posebej, ko ta ugotovi, da ju nekdo ali nekaj opazuje in po hiši za seboj pušča predmete, ki so sestavni deli čudaškega rituala. Dnevi minevajo, brat in sestra pa vse težje prenašata čudaške stvari, zaradi katerih postane vse bolj napet tudi njun odnos. He’s Watching je zgleden primer eksperimentalnega filma, ki si sposodi klišejske elemente podžanra najdenih posnetkov in jim z vnašanjem abstrakcije, lynchevskega surrealizma in psihadeličnih vložkov doda nianso osvežitve in potrebne nepredvidljivosti. Končni rezultat je ambiciozen, naporen, nekonvencionalen in čudaški film, ki bo gledalce enako močno navdušil kot tudi zafrustriral, med slednjimi bodo verjetno tisti, ki od filma pričakujejo tipično mainstreamovsko grozljivko tipa Smile ali Saw. Ravno nasprotno; gre za film, ki prisega na nelinearno, namerno zmedeno in nefokusirano fabulo, čustveno odsotne igralske predstave ter epilog, ob katerem se boste najverjetneje vsi praskali po glavi. Film sicer ni povsem kos svojim ambicijam in trpi za razvlečenostjo, vendar pa He’s Watching ponudi dovolj zanimivih trenutkov, da bo navdušil žanrske gurmane.