Najstniki so bili v filmih pogosto zastopani v naivnih in sentimentalnih romantičnih komedijah ali poetičnih dramah o odraščanju, zato je bil potret najstništva v razvpiti drami Kids, sicer režijskem prvencu Larryja Clarka, za gledalce toliko bolj šokanten in nepričakovan. Clark je namreč občinstvu namenil grdo ogledalo resničnosti, ki ni namenjeno navdihovanju, ampak šokiranju s sicer dobrim razlogom; film je namreč skoraj dokumentarna dama o enem dnevu v življenju povečini neperspektivne in nihilistične mularije, ki se predaja rolkanju, popivanju, kajenju, eksperimentiranju z drogami in nezaščitenim spolnim odnosom. Mednje spada tudi arogantni skater Telly (Leo Fitzpatrick), ki je obseden z razdevičenjem čim večjega števila rosno mladih deklet; ena od njih je tudi Jennie (Chloë Sevigny), ki na zdravniškem pregledu izve, da jo je Telly okužil z virusom HIV, zato se ga odloči poiskati in mu preprečiti, da bi uničil še več nedolžnih mladih življenj. Kids na prvi pogled deluje kot film brez poante, saj Clark zgolj objektivno in neprizadeto sledi likom, ki se ravnajo po načelu živi hitro, umri mlad, ob nastopu odjavne špice pa dogajanje ostaja nerazrešeno oz. se bo gledalcu zazdelo, da se je dobro uro in pol vrtel v krogu. Ravno ta brezciljnost pa je ironično poanta filma; Kids razbije nostalgično sliko brezskrbne in nerazumljene mladine ter jo razgali v bistveno bolj umazani, temačni in – v pomanjkanju bojlše besede – odvratni luči, ki brez odvečnega sentimentalizma, moraliziranja in konkretnejšega družbenega komentarja (kar se filmu šteje v plus) nagovori gledalca k razmisleku o tem, da bi se moral večkrat vprašati, kaj počne “naša ljuba” mladina. Kids je provokativen, drzen, necenzuriran in neprijeten film, vendar pa v drugačni obliki sploh ne bi mogel zaživeti.
Category Archives: Filmske recenzije
In the Land of Blood and Honey (2011)

Glede na to, da je balkanski konflikt še danes deležen izredno vročih polemik, ki so žal močno zastrupljene z navijaškim nacionalizmom, se zdi pametno, da pogled na to krvavo obdobje balkanske zgodovine ponudi nekdo, ki vanj ni bil neposredno vpleten. Angelina Jolie, sicer bolj znana kot igralka, zadnja lepa pa predvsem kot režiserka in scenaristka, je znana kot humanitarka in aktivistka, zato ne preseneča, da si je za svoj celovečerni prvenec izbrala ambiciozen, vendar tvegan projekt, ljubezensko vojno dramo In the Land of Blood and Honey. Sama zgodba filma je sicer nekoliko predvidljiva, saj se loteva prepovedane ljubezni med moškim in žensko, ki se v času vojne v Bosni znajdeta na nasprotnih straneh bojišča; Ajla (Zana Marjanović) je travamtizirana bošnjakinja, medtem ko je Danijel (Goran Kostić) srbski vojak, ki mora po ukazih nadrejenih sodelovati pri etičnem čiščenju Ajlinih rojakov. Jolijeva je s pričujočim filmom pošteno razburila širšo javnost, ki je režiserki med drugim očitala, da se je vojne v Bosni lotila zelo enostransko in z namenom demoniziranja srbskega naroda kot edinega odgovornega za klavnico na Balkanu. In četudi so odzivi na debate o balkanskih vojnah pogosto pretirani, so v primeru filma In the Land of Blood and Honey upravičeni; ta je z zgodovinskega vidika precej površen, čustveno manipulativen in presenetljivo prazen dolgčas, kjer Jolijevo bolj kot širše razumevanje konflikta zanima eksplotacijsko serviranje brutalnosti, nasilja in sadizma, prikazanemu grozovitemu dogajanju pa ne doda nobenega globjega konteksta. Nič boljši pa ni ljubezenske del filma, saj sta glavna igralca lesena in posledično med njima vlada precej sterilna kemija, na pomoč pa jima ne priskoči niti neroden scenarij z osladnimi dialogi. In the Land of Blood and Honey je tako ambiciozen, vendar žal ponesrečen poskus razumevanja kompleksne vojne z vidika aktivistke, ki več kot očitno ni opravila svoje domače naloge.
