Ko je leta 2011 v kina prispela predzgodba kultne ZF pustolovščine Planet of the Apes, ni nihče pričakoval, da bo pustila tako dober vtis. Prefinjena zmes akcije in inteligence, izvrstni posebni učinki in vseprisotno spoštovanje do izvornega materiala so tistega leta poskrbeli za veliki filmski hit, kateremu je kakopak sledilo tudi nadaljevanje. Dawn of the Planet of the Apes se tokrat odvija v času, ko več milijonov ljudi umira zaradi nenavadne bolezni, na katero pa so imune opice, ki se večino časa držijo zase v odmaknjenih gozdovih. Vse to se spremeni, ko skupina preživelih ljudi skuša navezati stik in skleniti premirje z okoliščim plemenom opic, vendar pa kmalu padejo prve žrtve in s tem tudi napoved vojne. Čeprav pričujoči film igra nehvaležno vlogo “mostu” v zgodbi o konfliktu med opicami in ljudmi, je Dawn of the Planet of the Apes enako dober, če ne celo boljši od predhodnika, saj vsa tehnična čudeša uporabi v svoj prid; s spremenjenim videzom opic – te so sedaj bistveno agresivnejše in močnejše – je namreč prikazana tudi njihova konfliktna notranja narava, ki pride do izraza ob stiku z ljudmi. Laži, izdaje, dvoličnost in nasilje postanejo del vsakdanjika in opice se počasi spremenijo v tisto, kar so dosedaj prezirale; v človeška bitja. Režiser Matt Reeves uspe izvrstno razviti konflikt med opicami in ljudmi, hkrati pa se izogniti klasičnemu prikazu spopada med dobrim in zlim. Četudi film pestijo nekatere nelogičnosti in šibko razviti človeški liki, je Dawn of the Planet of the Apes več kot uspešno nadaljevanje moderne franšize, ki več kot očitno razume zapuščino izvornega materiala.
