Da gledalec skupaj z glavnim junakom odkriva njegovo identiteto, je že desetletja star filmski trik, ki ga je najbolj spretno uveljavilo ravno klasično obdobje filma noir v 40. in 50. letih. Takšen pristop je idealen za podoživljanje zmedenosti in izgubljenosti osrednjega lika, ki ve ravno toliko kot gledalec, to pa ju skupaj spravlja ob živce in hkrati drži na robu napetosti. In če potrebujete vzoren primer filma, ki izgubo spomina izkoristi skoraj do popolnosti, je to Somewhere In The Night, ki ga je leta 1946 posnel Joseph L. Mankiewicz. Glavni junak je ameriški vojak, ki se nekega dne zbudi v vojaški bolnišnici na Havajih in nima pojma, kdo je. Edini dokaz njegove identitete je denarnica, na kateri piše, da mu je ime George Taylor in da je pred vstopom v vojsko stanoval v hotelu v Los Angelesu. Ta dokaj šibka sled ga požene skozi moreč, nasilen in temačen labirint, kjer trči ob bistveno več vprašanj kot odgovorov, ne pomaga pa niti to, da na poti do razkrinkanja lastne identitete trči ob fatalne ženske, sociopatske gangsterje, zvite policiste ter edini simbol upanja v podobi prikupne barske pevke, ki mu želi pomagati po najboljših močeh. Somewhere In The Night je film noir, ki bi lahko brez težav zaključil obdobje omenjenega žanra, saj je vse njegove karakteristike realiziral do skorajšnje popolnosti; odlične igralske predstave (še posebej Nancy Guild v vlogi šarmantne pevke, ki je vse prej kot tipičen primer noirovske fatalne ženske), živahno dogajanje, barvite lokacije (od zakajenih barov, temačnih ulic, pristanišč pa celo do psihiatrične bolnišnice), hiter tempo, nenavadno visoka doza humorja in predvsem široka galerija likov, ki ostanejo v spominu ravno zato, ker so tako očarljivo čudaški ali zoprno hudobni. Skratka; Somewhere In The Night je več kot primerna izbira za tiste, ki bi se radi seznanili s klasičnim obdobjem filma noir, pa ne veste, kje točno bi začeli. Tu boste našli vse, kar dela film noir tako privlačen.

Ena od vidnejših karakteristik klasičnega obdobja filma noir je ta, da so njegovi junaki vedno na begu. Na metaforični ravni bežijo pred samim seboj in svojimi notranjimi demoni, včasih pa se znajdejo tudi na dobesednem begu pred zakonom. Med slednje spada Joe Sullivan, osrednji lik minimalistične kombinacije noir kriminalke in filma ceste Raw Deal, ki ga na začetku zgodbe v zaporu obiščeta fatalno in impulzivno dekle Pat (ta je tudi naratorka, kar je bilo za film noir nekaj neobičajnega) ter njegova preudarna odvetnica Ann, do katere čuti več kot si je pripravljen priznati. Toda časa za romantiko ni na pretek (ali pač), saj Joe istega večera pobegne iz zapora in skuša s Pat prečkati mejo in tam začeti novo življenje. Glavnina filma se tako odvija na cesti, kjer se Joe z obema ženskama izogiba oblastem, hkrati pa skuša nadzirati problematičen ljubezenski trikotnik, saj mu tako Ann kot Pat veliko pomenita. Raw Deal je ekonomičen in vsebinsko dokaj preprost film, ki pa se vendarle razlikuje od večine filmov noir, saj med drugim zamenja vloge spolov (tokrat je npr. moški tisti, ki pogublja ženske in ne obratno, glavni junak pa tudi ni slab človek, saj se izkaže, da čepi v zaporu zaradi svojega nekdanjega prijatelja, ki je ukradel velikansko vsoto denarja) in se kompetentno igra z žanrskimi pravili, kar je kakopak tvegan poskus, vendar se tokrat več kot izplača. Raw Deal je suspenza poln, za 40. leta neobičajno erotičen in prebrisan triler, ki prepleta romantiko, akcijo, noirovske klišeje in celo humor, končni rezultat pa je klasika filmskega minimalizma in ena najbolj napetih kriminalk iz klasičnega obdobja filma noir.