Promising Young Woman (2020)

Promising Young Woman (2020) - IMDb

Rating: 7.5 out of 10.

Temačni komični triler Promising Young Woman gledalca že od samega začetka vodi za nos; v prvem kadru vidimo mlado Cassandro, močno vinjeno za mizo nočnega kluba, do nje pristopi navidez uglajen mladenič, ki ji ponudi vožnjo domov, nekje na pol poti se znajdeta v njegovem stanovanju, mladenič dekle položi na posteljo in začne otipavati in… na tej točki bi gledalci pomislili, da bodo priča zapletu iz kontraverznega šokerja I Spit On Your Grave, vendar temu ni tako. Cassandra, ki jo odigra fenomenalna Carey Mulligan, v resnici ni naivna punčara in žrtev posilstva, ampak razkurjeni angel maščevanja pokojne prijateljice Nine; ta je bila, ko sta punci še skupaj študirali medicino, posiljena s strani bogataških študentov, nato pa je iz obupa (njenim obtožbam o posilstvu ni verjel nihče, še najmanj pa vodstvo univerze, ki si ni želelo privoščiti škandala) storila samomor. Promising Young Woman, sicer scenaristični in režijski prvenec britanske igralke Emerald Fennell, bi lahko opisali kot ostro in provokativno klofuto toksični moškosti, družbenemu oportunizmu ter napetosti med spoloma, ki pridejo najbolj do izraza ravno v takšnih primerih, kot je Nini; ženska, žrtev posilstva, je bodisi utišana ali pa ožigosana za “lajdro, ki je dobila tisto, kar je izzivala”, Cassandri pa vsi svetujejo, naj opusti iskanje pravice in gre naprej s svojim življenjem. Posebnost pričujočega filma je ta, da glavne junakinje in njenega boja ne idealizira, ampak prikaže tudi posledice, ki jih takšen način življenja prinaša; Cassandra je falirana študentka, ki živi doma pri starših in se preživlja kot natakarica v manjši kavarni, kaj več od tega pa nima za pokazati. Fennellova tako koncepta maščevanja ne interpretira kot sredstvo za doseganje pravice, ampak tudi kot sredstvo za posameznikovo avtodestrukcijo, kar je zanimiv način podajanja sicer klišejske zgodbe. In povečini Promising Young Woman svoje delo opravi zelo dobro; poleg odličnih igralskih predstav poskrbi za nekaj presenečenj, živahno dogajanje, prefinjen humor in ravno prav oster feministični naboj, ki večinoma deluje iskreno in brez značilne hollywoodske melodramatičnosti. Film se seveda ne izogne pretiranemu stereotipiziranju moških kot imbecilnih seksistov, prav tako pa se zdi, da se zgodba na več mestih, ko bi lahko postala bolj brutalna, brez pravega razloga drži nazaj in tako gledalcu prihrani tisti odločilni udarec, s katerim bi ga lahko sesula na tla. Navkljub drobnim napakam je Promising Young Woman več kot obetaven prvenec britanske igralke, na katero je treba biti v prihodnosti pozoren.

Children of Men (2006)

Christmas: Children of Men (2006) — 3 Brothers Film

Rating: 8.5 out of 10.

Alfonso Cuaron je eden od tistih filmarjev, katerega izdelki skoraj vedno dajejo občutek, da so izšli pred svojim časom. Njegovo tehnično inovativni, drzni, provokativni in na trenutke že skoraj vizionarski filmi na gledalcih vsekakor pustijo močan vtis, saj hkrati odražajo tudi režiserjevo zastrašujoče razumevanje toka časa, ki poganja človeško zgodovino. In upam si reči, da mu je slednje dosedaj najbolje uspelo v distopični drami Children of Men iz 2006, vendar pa z vidika položaja današnjega sveta daje občutek, kot da je bila posneta šele pred kratkim. Film, posnet po istoimenskem romanu P.D. Jamesa, je postavljen v leto 2027, ko svet ne bi mogel biti v bolj uničujočem stanju; reprodukcija ni več možna, prebivalstvo se neustavljivo stara, Velika Britanija pa predstavlja edino državo na svetu, ki ljudem omogoča možnost preživetja, kar povzroči množični naval beguncev. Sredi tega kaosa se znajde tudi cinični nekdanji aktivist Theo (Clive Owen), ki po naključju postane zaščitnik temnopolte begunke Kee (Clare-Hope Ashitey), prve noseče ženske po več kot dveh desetletjih. Kot že rečeno, je ena od glavnih odlik pričujočega filma Cuaronova zastrašujoča vizija prihodnosti, ki je skorajda preroška; Children of Men namreč napove izbruh begunske krize, temačen svet, ki se utaplja v nasilju in političnih nemirih, vojaško organizacijo družbe in naraščujočo represijo oblasti nad civilnim prebivalstvom. Z drugimi besedami; tisto, kar je v pričujočem filmu mišljeno kot del fiktivne utopije je po več kot 15. letih postala naša realnost. Ravno zato je Children of Men danes še bolj aktualen, zlovešč in provokativen, kar pa seveda ni edini razlog za ogled filma. Tragična epopeja je zaznamovana z odličnimi igralskimi predstavami (sicer večkrat podcenjeni Clive Owen postreže z najboljšo igro v svoji karieri), subtilnim simbolizmom, ki razgalja brutalne mehanizme totalitarne oblasti, fascinantno in morbidno vizualno podobo ter predvsem izvrstnimi akcijskimi prizori, ki so pogosto zaznamovani z več minut trajajočimi neprekinjenimi kadri, zaradi katerih je gledalec še toliko bolj vključen v samo dogajanje in občuti vsako kroglo, ki švigne mimo. Children of Men je film, ki bi ga ob izidu lahko dojemalo kot temačno svarilo prihodnosti, danes pa je žal postal refleksija kaotične, nasilne, komformistične, avtoritativne in represivne družbe, ob kateri se pogosto vprašamo: “Kakšen svet bomo pustili našim otrokom?