Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Knives and Skin Trailer Reveals the Festival Hit Neon-Noir | Collider

Režiserka in scenaristka Jennifer Reeder nas že v prvih minutah svojega napol psihadeličnega neo-noir trilerja Knives and Skin opomni, v kakšen svet se spuščamo; v svet, kjer se resničnost vedno znova podreja pravilom surrealnega, abstraktnega in celo grotesknega. Takšna kombinacija nas kakopak nemudoma spomni na zgodnja dela Davida Lyncha (še posebej triler Blue Velvet in nadaljevanko Twin Peaks), vendar Lynch je tiste sorte filma, ki ga je težko imitirati. Žal je to tudi največja težava Reederinega sicer kompetentno narejenega filma Knives and Skin; prevečkrat zatava v golo kopiranje “lynchevskih” idej, kar posledično škodljivo vpliva na vsebino, ki ostane nedokončana in premalo vzdušna. Reederjeva se sicer močno trudi in prva polovica filma dejansko zbuja veliko potenciala; zgodba se namreč osredotoča na prabivalce malega ameriškega mesta, katerega pretrese izginotje najstnice, prebivalci pa se vsak na svoj način (in s skrivnostmi, ki jih čuvajo drug pred drugim) spopadajo z nastalo situacijo, še posebej najstniki, ki se morajo povrhu tega še soočati z lastnim pomanjkanjem življenjskih ambicij in kroničnim dolgčasom. Knives and Skin je sicer mestoma unikatna izkušnja, ki se spogleduje z različnimi žanri (med drugim tudi z muzikalom) in skuša ambiciozno prikazati suhoparnost in enoličnost vsakdana glavnih junakov, le da ni povsem jasno, če ni to zgolj posledica napol pečenega scenarija, zaradi katerega se zdi, da zgodbi in likom manjka čustvena globina. Nasploh se zdi, da filmu manjka fokusa; namesto, da bi se držal rdeče niti, rad skače naokoli, predstavi številne stranske zgodbe brez zadovoljivega razpleta in ob koncu gledalca zgolj opomni na izgubljen potencial. Da ne bo pomote; Knives and Skin se lahko pohvali s privlačno fotografijo, dobrimi igralskimi predstavami in (sicer redkimi) trenutki briljance, vendar je kot celota nekoliko nerazdelan in tako izgubljen film kot so izguljeni njegovi glavni junaki.

Nuclear je debitantski celovečerec režiserke Catherine Linstrum, ki v prvi polovici daje vtis socialno realistične družinske drame; glavni junakinji filma sta najstniška hči in njena mati, ki se na begu pred hčerinim nasilnim polbratom zatečesa v zapuščeno varno hišo v neposredni bližini že dolgo časa zaprte jedrske elektrarne. Okvirni zaplet filma se zdi zanimiv in Linstrumova se dokaj hitro izkaže kot kompetentna filmarka; vzdušje je prepričljivo temačno, prisoten je za britansko sedmo umetnost obvezen oster čut za realizem, fotografija (še posebej podvodni posnetki) je na trenutke čudovito preprosta, glasba minimalistično pretresljiva in igralski nastopi povsem na nivoju z izstopajočo Emilio Jones v vlogi najstniške hčere, ki ni na begu zgolj pred lastnim polbratom, ampak tudi pred svojo lastno usodo. Filmu pa se žal zalomi nekje na polovici, ko se nenadoma spremeni v dramo z nadnaravnimi elementi, kar privede do nekaj povsem nepotrebnih vsebinskih preobratov, hkrati pa zgodba prične izgubljati na sporočilnosti. Nuclear je film, ki ga poganjajo režiserkine ambicije, da bi gledalcu dostavila nekoliko drugačno in unikatno izkušnjo, kar je sicer vredno pohvale, vendar pa je končni rezutat zgolj napol uspešen. Kot že rečeno; prepletanje ostrega realizma in nadnaravnih elementov samo po sebi ni napačno, toda v tem primeru ne ustvarja koherentne celote, zgodba pa prav tako hitro izgubi rdečo nit. Na koncu se tako gledalec upravičeno vpraša, kaj točno je Linstrumova s filmom želela povedati, saj zgodba ne pripelje do zadovoljivega epiloga. Kot že rečeno; Nucelar je spodoben film, ki skuša pustiti močan vtis, vendar kmalu kloni pod težo lastnih ambicij.

Ocena 3