Kadar teče beseda o filmskih adaptacijah romanov Thomasa Harrisa je večini gledalcev najbolj prepoznavna tista iz leta 1991, z oskarji nagrajena srhljivka The Silence of the Lambs. Toda pet let pred tem je luč sveta ugledala prva različica zgodbe o genialnem in karizmatičnem serijskem morilcu Haniballu Lecterju z naslovom Manhunter v režiji Michaela Manna. Pričujoči film je adaptacija Harrisovega prvega romana Red Dragon in pripoveduje zgodbo o nekdanjem agentu FBI Willu Grahamu, ki se vrne iz upokojitve, da bi policiji pomagal pri lovu na skrivnostnega serijskega morilca Zobno vilo, pri tem pa potrebuje pomoč manipulativnega Lecterja, ki je sicer zaprt, vendar nič manj nevaren in zvit kot prej. Manhunter je dolga leta čepel v senci komercialno in kritiško bolj uspešnih adaptacij Harrisovih romanov, vendar danes uživa status kultne klasike in to povsem upravičeno. Mannov film ni zgolj klasična kriminalka o lovu na morilca, temveč provokativen, temačen in zamotan film, ki se drzno poglobi v idejo, da lahko še tako moralno neoporočen in močan um podleže vplivu zla, ki počiva v takšnih ljudeh, kot je Lecter, saj nas – kot že rečeno – serijski morilci s svojimi dejanji odbijajo in hkrati z nenavadnimi razmišljanji na sprevržen način očarajo. Manhunter pa ne dosegel takšnega uspeha brez odličnih igralskih predstav, še posebej legendarnega Briana Coxa v vlogi Haniballa, ki podobno kot Anthony Hopkins v zgolj nekaj minutah prisotnosti ukrade šov in s svojo enako mero sofisticiranosti kot tudi strašljivosti poskrbi za eno najbolj dominantnih predstav v svoji karieri. Film je zaradi mnogih zasukov nekoliko naporen za “sproščeno” gledanje, lik morilca Zobne vile pa prav tako ni tako zanimiv kot nas skuša film prepričati (Lecter je recimo bistveno bolj fascinanten lik), vendar pa je Manhunter še vedno učinkovit, napet in tesnoben triler, ki zasluženo uživa status enega najboljših filmov 80. let.
