Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Quentin Tarantino se je tekom svoje kariere srečeval z mnogimi očitki, med drugim tudi s tem, da so njegovi filmi precej seksistični in tolerantni do nasilja nad ženskami. Zdi pa se ironično, da je ravno Tarantino zaslužen za “rojstvo” enega najboljših ženskih likov v zgodovini filma, ki predstavlja defincijo pojma “močna ženska”, katerega Hollywood obsedeno (in pogosto neuspešno) lovi v zadnjih letih. Govora je namreč o Nevesti (Uma Thurman) iz akcijske ekstravagance, imenovane Kill Bill: Volume 1. Film bi lahko označili za unikatni in stilsko dovršeni poklon japonskim pretepaškim spektaklom, kjer borilne veščine in vihtenje z orožjem ne predstavljajo zgolj sredstvo za bunkanje, ampak svojevrstno vejo umetnosti. Tarantino v dokaj preprosto zgodbo o krvavem maščevanju ženske, ki jo na poročni dan skorajda umorijo plačanci skrivnostnega Billa, vnese veliko zanj značilnega stila, kjer ne manja nalezljivih pesmi, absurdnega nasilja (brez dvoma lahko Kill Bill: Volume 1 označimo za njegov najbolj nasilni film), ekscentričnih likov, spretne in dinamične montaže, unikatnega pripovednega toka ter čudovite fotografije, ob katerih se gledalec lahko spočije od konstantnega prelivanja krvi in si napače oči na lepih podobah. Sicer drži, da film daje veliko poudarka na stilu, medtem ko je vsebina precej ohlapna, toda Tarantino uspe tudi v preprosto fabulo vnesti nenavadno veliko emocij (še posebej tragična je zgodba ene od zlikovk, ki je obarvana z anime estetiko) ter srca. Seveda pa ne smemo pozabiti na Thurmanovo, ki je tokrat v izvrstni formi, črni humor in vratolomne akcijske scene, katere bi Tarantinu zavidal sam John Woo. Vse to in še mnogo več ponudi nasilna mojstrovina Kill Bill: Volume 1, s katero se je Tarantino dvignil na novo raven filmskega ustvarjanja.

Once Upon a Time . . . in Hollywood is Tarantino's best and bravest movie since Pulp Fiction | Financial Times

Quentin Tarantino je eden redkih danes živečih filmarjev, katerega samo ime prodaja njegove filme. Z drugimi besedami; če Tarantino posname film, ne gre za zgolj za film v klasičnem pomenu besede, ampak za dogodek. Sloves, kot ga ima Tarantino, je sicer za mnoge blagoslov, vendar je lahko hkrati tudi preklestvo, še posebej, ko si ne sme privoščiti povprečnosti, saj bi odsotnost presežka pomenila veliko razočaranje. Zgodba se odvija konec 60. let v Hollywoodu in spremlja prigode nekoliko odsluženega igralca Ricka Daltona (Leonardo DiCapria) in njegovega kaskaderja Cliffa Bootha (Brad Pitt), ki skuša preživeti vse bolj neusmiljeno zobovje filmske industrije. V istem času se v Daltonovo sosesko vselita režiser Roman Polanski in njegova žena, vzhajajoča filmska zvezda Sharon Tate (Margot Robbie). Velja še omeniti, da se film (vsaj v zadnji tretjini) odvija na usodno noč 8. avgusta 1969, ko so člani tolpe zloglasnega Charlija Mansona umorili visoko nosečo Tatovo na njenem domu, toda Once Upon a Time… In Hollywood niti pod razno ni film, ki bi želel zlorabiti ali pa unovčiti to tragedijo. V osnovi gre za izredno zabaven, dinamičen in barvit vpogled v spreminjajoče se mehanizme filmske industrije z izpostavljenim kontrastom med srednjo generacijo (Dalton) in mlajšo generacijo igralcev (Tate), ki se morata soočiti z novimi pravili igre v Hollywoodu. In medtem ko je del filma, ki se posveča Daltonu in Boothu, klasično “tarantinovski” z obilico pikrih dialogov, izredno črnim humorjem in dinamično kamero, so prizori s Tatovo presenetljivo bolj umirjeni in skorajda poetični, saj se tu dialogi podredijo občutkom in obrazni mimiki fantastične Robbiejeve, ki znova dokaže, da je ena najboljših igralk na svetu. Seveda pa sta srčika filma DiCaprio in Pitt, med katerima vlada pristna prijateljska kemija, zaradi katere si želimo, da se naše druženje z njima ne bi nikoli končalo. Nekatere gledalce bi morebiti zmotila odsotnost “prave” zgodbe, saj je film zamišljen kot nekakšno srečanje starih prijateljev, ki se zabavajo in obenem mastno preklinjajo, prav tako pa bodo razočarani tisti, ki pričakujete globji vpogled v delovanje Mansonove hipijevske družine morilcev, saj je ta zgolj grozeča senca, ki se materializia šele v krvavem epilogu. Once Upon A Time… In Hollywood je še en dokaz, da Tarantino z leti postaja vse boljši filmar in da si še vedno upa tvegati.