Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Življenje zna biti res čudno. Včasih več mesecev težko pričakuješ nek film, ki te na koncu močno razočara, zgodi pa se tudi to, da povsem po naključju naletiš na film, za katerega še nikoli prej nisi slišal in si ga ogledaš bolj iz radovednosti kot želje. Letos se mi je to že zgodilo z grozljivko Pyewacket, popolnoma enako izkušnjo pa sem imel tudi tokrat s tiho čustveno dramo Nancy. Film pripoveduje zgodbo o mladi Nancy, ki nekega večer posumi, da je bila še kot otrok ugrabljena, zato naveže stik s svojimi domnevnimi starši in v zgolj nekaj dneh postane članica nove družine, četudi nihče ne ve, če je Nancy res njuna biološka hčerka. Nancy je film, ki v svojo bridko realistično zgodbo vnese mnogo čustev in topline, da se nam prav vsak lik prikrade k srcu in navkjub temačnemu ozračju prebudijo občutke upanja in pristne starševske ljubezni. Slednja tudi predstavlja osrednji motiv zgodbe in film na tem področju mojstrsko izpelje tvegan podvig prikaza ljubezni v vlogi odrešitve kot tudi pogube. Odlične igralske predstave (še posebej Andrea Riseborough v vlogi naslovne junakinje), tenkočutna glasba, preprosta in čudovita fotografija ter močna zgodba, ki brez odvečnega sentimentalizma prebudi gledalčeva čustva, naredijo iz filma Nancy eno najbolj ganljivih dram v zadnjih letih.

Ocena 5

Koncept pripovedovanja zgodbe preko računalniškega ekrana ni nova pogruntavščina, saj se je tega že lotila grozljivka Unfriened iz leta 2014, vendar pa je ta kljub solidni izvedbi pustila ogromno prostora za izboljšave. Potencial, ki ga nudi takšna vrsta filma, do zadnje podrobnosti izkoristi Searching, napet skrivnostni triler o obupanem očetu (izvrstni John Cho, bolj poznan po vlogi Harolda v komični franšizi Harold & Kumar), ki vlomi v prenosni računalnik svoje hčerke, da bi raziskal okoliščine njenega nenadnega izginotja. Film kombinira prizore iz računalniškega namizja, spletnih klepetalnic, internetnih prenosov v živo ter televizijskih novic in ustvari prepričljivo klavstrofobično ozračje, kjer so tako glavni junak kot gledalec omejeni na realnost virutalnega sveta, ki prinaša enako koristne informacije kot tudi nešteto poti v slepe ulice. A Searching ni samo triler za grizenje nohtov, kjer do zadnjega trenutka ni povsem jasno, kaj se sploh dogaja. Poleg suspenza poskrbi za ravno pravšnjo mero čustvene drame (še posebej v prvih petih minutah, ki na preprost, vendar učinkovit način predstavi osrednje like), zaradi katere smo gledalci še toliko bolj zagreti, da bi oče pogrešanega dekleta (in tudi ona sama) doživela srečen konec zgodbe. Pod površjem pa film skriva subtilno kritiko “kulture” obnašanja na internetu, kjer so brezbrižno obnašanje, lažni uporabniški računi, zbujanje pozornosti in kovanje dobička na račun tragedij ter kraje identitete skoraj vsakdanji pojav. Searching je film, ki je v mnogih aspektih bolj strašljiv od marsikatere grozljivke, saj nam odpre vpogled v virtualni svet in njegove nevarnosti. Eden najboljših trilerjev letos.

Ocena 5