Brawl in Cell Block 99 (2017)

Povezana slika

Četudi bi morali iti za pravilo, ne pa izjemo, le redkokdaj naletim na film, ki diha na isti način kot njegov glavni junak. To ne pomeni zgolj, da ga spremlja na vsakem koraku, ampak tudi to, da se oba “značajsko” povežeta med seboj in akcijski triler Brawl in Cell Block 99 je več kot odličen primer tega fascinantnega pojava. Če povem bolj preprosto; film je glavni junak in glavni junak je film. Za oba namreč velja, da sta brutalna, ostra, neusmiljena in predvsem ne hranita močnih udarcev z jekleno pestjo. Takšen je Bradley, nekdanji boksar, odpuščeni mehanik in preprodajalec mamil, ki zaradi usodne napake pristane za zapahi maksimalno varovanega zapora, kjer pa se njegov boj šele začne. Kar sledi, je več kot dve uri dolg padec v arestantski pekel, ki zaudraja po iztrebkih, slabi hrani, bruhanju, krvi in znoju, sredi tega pa se v glavno vlogi znajde fantastični Vince Vaughn, ki se iz dežurnega štoserja in lepotca prelevi v sadistično mašino, v zaporniško različico pobesnelega Maxa, v ultimativno orožje uničenja, ki ne pozna usmiljena do nikogar in za seboj pušča zgolj polomljene kosti in razbite glave. Ta občutek še dodatno podkrepita mračna fotografija, ravno prav počasen tempo, ki gledalca pelje po hodnikih zaporov in vse do brutalnega konca, realistični prikazi bojevanja s pestmi ter izrazita temačnost, ki ne obljublja srečnih razpletov. Brawl in Cell Block 99 je nedvomno eden najbolj nasilnih filmov letošnjega leta.

Ocena 4

Planet of the Apes (1968)

Rezultat iskanja slik za planet of the apes 1968

Kadar se dotikam filmov iz franšize Planet of the Apes, vedno omenim, da pri njih obstaja tanka meja med tem, da ti postanejo nenamerno komični, saj smo opic na velikem plantu vajeni predvsem v vlogah dežurnih zabavljačev. A omenjeni kultni ZF film iz leta 1968 vse to obrne na glavo; skozi zgodbo o astronavtu Taylorju (Charlton Heston v še eni od svojih številnih možatih vlog), ki strmoglavi na neznani planet, poseljen z govorečimi opicami, namreč gledalec odkriva mnoge teme, ki bodo za nas večno aktualne; rasizem (ljudje v očeh opic razumljeni kot primitivna rasa), verski fanatizem (opičje starešine zanikajo evolucijo in menijo, da se človek ni nikoli razvil iz opice), orwellovsko širjenje enoumja in zatiranja svobodne misli ter človekova strast do uničevanja, predvsem samega sebe (lahko bi rekli, da je film subtilna kritika političnih napetosti v časih hladne vojne). Vse omenjene tematike bi v enem filmu znale delovati moteče, vendar jih Planet of the Apes brez težav zapakira v okusni kolaž pustolovske akcije, političnega trilerja in apokaliptične srhljivke, kar je najbolj razvidno v izredno morečem zaključnem preobratu, ob katerem se vprašamo, ali bomo ljudje tekom let uspeli ohraniti lastno vrsto ali smo na dobri poti do avtodestrukcije. Odlična igra, prepričljiva maska, vrhunska glasba in dinamično dogajanje poskrbijo, da je Planet of the Apes ena od večjih filmskih klasik 20. stoletja.

Ocena 5