Alejandro G. Innaritu se je po velikem zmagoslavju na Oskarjih leta 2014 s komično dramo Birdman nemudoma lotil novega in še zahtevnejšega podviga; snemanja pustolovščine resničnega traperja Hugha Glassa, ki se leta 1823 s skupino trgovcev s kožami potika po indijanskem območju in nekega dne med lovom naleti na orjaškega grizlija, ki ga hudo rani, nato pa ga še preostali tovariši v skupini prepustijo v oskrbno oportunističnega in sebičnega Fitzgeralda, ki Glassa živega zakoplje in umori njegovega sina, vendar se traper “vrne” nazaj v življenje in zapriseže maščevanje. Pričujoči film se sliši kot preprosta kombinacija drame o preživetju v divjini ter trilerja z maščevanjem kot osrednjim motivom, kar ni daleč od resnice. The Revenant na vsebinski ravni ne odkriva ničesar novega, saj gre v osnovi za klasično zgodbo o Lazarovem vstajenju človeka, ki ga pri življenju ohranja goreča želja po maščevanju. Navkljub že videnemu zapletu pa nas Innaritu popelje na vizualno osupljivo, srhljivo vzdušno in brutalno iskreno odisejo po zasneženi ameriški divjini, ob kateri bo gledalec ves čas čutil pospešen srčni utrip. The Revenant je enako surov kot nenavadno poetičen film, ki se spogleduje z elementi filmskega impresionizma, veliko svojega časa pa prepusti tišini in grandizonoti neusmiljene divjine, katera preži na glavnega junaka. Kamera hipnotično plava med drevesi, lovi simbolične žarke sonca, ki lebdijo nad hladno in pusto pokrajino, včasih pa tudi vodni tok in šumenje vetra izpovejo tisto, kar v sebi čuti glavni junak, ki večino filma preživi v popolni samoti. Za tako dober rezultat se je treba zahvaliti tudi odlični igralski zasedbi, kjer se kakopak najbolj izkažeta Leonardo Di Caprio in skorajda neprepoznaven Tom Hardy v enako preprosti kot kompleksni vlogi Glassovega nasprotnika Fitzgeralda. The Revenant je filmska umetnina, ki dokaže, da je lahko nekaj preprosto tudi zelo učinkovito.
