V for Vendetta (2005)

Rezultat iskanja slik za V FOR VENDETTA

Skupina spletnih hekerjev Anonymous, ki namerno ruši strani raznih vladnih institucij, se je v očeh javnosti proslavila z uporabo ikonične maske Guya Fawksa, revolucionarja, ki je 5. novembra 1605 skušal razstreliti britanski parlament in izvesti atentat nad tedanjega kralja Jakoba I. Njegovo dejanje, poimenovano kot “smodniška zarota”, predstavlja simbol upora zoper diktaturo in politično enoumje, obenem pa tudi služi kot motiv kultnega stripa V for Vendetta avtorjev Alana Moora in Davida Lloyda, ki je leta 2005 doživel tudi svojo filmsko adaptacijo. Tako strip kot film sta postavljena v antiutopično prihodnost, urejene po načelih totalitarne oblasti, ki ljudem preko medijev in strogih pravil množično pere možgane in iz njih dela ubogljive posameznike. Ozračje jeklene diktature pa pretresejo napadi zamaskiranega upornika, zgolj znanega po imenu V, ki skuša s svojo prisotnostjo vzpodbuditi javnost k revoltu in boju za izražanje svobodne volje. V for Vendetta je film, ki se koncepta Orwelovksega Velikega brata loteva na enako mračen kot satiričen način, saj se prizori brutalnega nasilja in premišljenih (in realistično bolečih) šal kombinirajo z nadvse prebrisano zastavljenimi monologi o pomenu upora v sodobni družbi, ki niso namenjeni suhoparnemu moraliziranju, ampak pri gledalcu pučijo močan emocionalen vtis. Izvrstna fotografija, prepričljiva igralska zasedba, kjer se najbolj izkaže Natalie Portman kot V – jeva zaveznica, spektakularna akcija in dober občutek za ironijo (recimo; John Hurt, ki je igral pozitivca v adaptaciji utopičnega romana 1984, tokrat odigra vlogo diktatorja) pa pričujočemu filmu dodajo že nekaj več odtenkov barvitosti, drznosti in prebrisanosti. V for Vendetta ni samo odličen stripovski film, ampak eden najbolj provokativnih političnih trilerjev nasploh.

Ocena 5

Zodiac (2007)

Zodiac (2007). David Fincher teaches us how to make… | by Ishmeet singh |  All things cinema | Medium

Rating: 9 out of 10.

David Fincher je že od nekdaj znan kot filmski avtor, ki se samozavestno spušča v najbolj temačne predele človekove osebnosti in zato je razumljivo, da ima že od nekdaj fascinacijo s serijskimi morilci; nenazadnje je to dokazal že s svojim “prvim” celovečercem (če izvzamemo polom Alien 3), psihološko srhljivko Se7en, ki gledalcu ni popuščala z odurnostjo, grotesknim nasiljem in sprevrženo “moralno” logiko klavcev, ki uživajo v sadističnih miselnih igricah z nedolžnimi ljudmi. Nekoliko manj nasilen in brutalen, vendar toliko bolj kompleksen je tudi film Zodiac, obsežen kriminalni misterij, posnet na podlagi spominov karikaturista Roberta Graysmitha in njegovega dolgoletnega lova za razvpitim serijskim morilcem Zodiacom, ki je v drugi polovici 60. let ustrahoval ulice San Francisca in se s pošiljanjem kriptičnih sporočil rogal tako policiji in medijem, pomanjkanje pravega motiva in naključnost umorov pa so iskanje morilca še toliko bolj oteževali. Zodiac je v prvi vrsti film za najbolj goreče oboževalcev filmov o serijskih morilcih, ki jih bolj kot ekscesno nasilje zanimajo psihološke uganke ter lepljenje posameznih koščkov sestavljanke, imenovane Zodiac, v smiselno celoto (kolikor je to mogoče). Zdi se, da film cilja na gledalca z nekoliko previsokimi ambicijami, vendar pa Fincher uspe izpolniti in celo preseči pričakovanja ter ustvariti daleč najbolj informativen, zahteven in poglobljen vpogled v lov na morilca, ki je venomer “prisoten” zgolj v ozadju in je obravnavan kot zlovešča senca groze, ki tako likom kot tudi gledalcu uspe vliti strah v kosti bolj kot marsikatera grozljivka. Kar je najbolj fascinantno pri filmu, pa je to, kako Fincher z lahkoto pilotira skozi goro podatkov in jih zloži v celoto, kateri lahko gledalec sledi brez težav (seveda z določeno mero koncentracije). K temu dodajmo še odlične igralske predstave, visoko mero suspenza ter nepričakovane preobrate in dobimo enega najbolj natančnih in kompleksnih psiholoških trilerjev zadnjih let ter moderno klasiko filmov o serijskih morilcih.