Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Zack Snyder s svojimi celovečerci že od predelave zombijevske klasike Dawn of the Dead vztrajno deli kritike in občinstvo na tiste, ki mu priznavajo občutek za temačno estetiko in mitsko rekonstrukcijo superherojskih likov ter tiste, ki ga označujejo za filmarja s sicer dobrim občutkom za vizualno pripovedovanja, vendar pa hkrati toliko slabšim občutkom za ustvarjanje zanimivih likov in dobre zgodbe. Zato se zdi zelo tvegana poteza, da se je Snyder odloči posneti filmsko adaptacijo Watchmen, verjetno najbolj vplivnega in cenjenega stripovskega romana vseh časov izpod peresa Alana Moora. Film se odvija v alternativni preteklosti ZDA, ko se ameriškemu predsedniku Nixonu ni zgodil Watergate in je leta 1985 še vedno trdno zasidran v svojem stolčku. Prav tako hladna vojna doživi svoj vrhunec z zaostritvijo odnosov med ZDA in Rusijo, ki lahko pripelje do izbuha jedrske vojne. Edini, ki uspe nadzorovati napeto dogajanje, je skupina superherojev, ki raziskuje smrt enega od svojih članov, pri tem pa naleti na smrtonostno zaroto, ki bo na preizkušnjo postavila tudi njihova politična in moralna prepričanja. Moorova stripovska klasika je vrsto let veljala za material, ki ga je nemogoče spraviti na veliko platno, vendar pa je Snyder dokazal, da temu ni tako. Watchmen je bolj ali manj zvesta adaptacija stripa (z nekaterimi logičnimi spremembami), ki pa ohranja nit predloge; temačno, brutalno in satirično rekonstrukcijo superherojskega žanra, kjer ni prostora za preproste moralne dileme, patriotizem, neskončna junaštva in moralno neoporečne like. Kot je moč pričakovati, je Snyderjev film znova vizualno čudovit, podkrepljen z vzdušnim soundtrackom, duhovitimi popkulturnimi referencami, odličnimi igralskimi predstavami in dobrim tempom, ki niti v tri ure in pol dolgi različici uspe ohraniti gledalčevo pozornost, pa četudi od njega zahteva določeno mero zbranosti. Tu so kakopak še ostali Snyderjevi zaščitni znaki kot je uporaba slow-motion tehnike, izrazita mračnost, brutalno nasilje in vulgarnost, ki je v žanru superherojev prej izjema kot pravilo. Mnenja o pričujočem filmu bodo najverjetneje vedno ostala deljena, toda Watchmen ostaja eden najboljših superherojskih filmov vseh časov in Snyderjev magnum opus.

Rezultat iskanja slik za graduate 1967

Če je črno-bela klasika Rebel Without A Cause tematiko mladostniškega upora zoper avtoriteto “odraslih” prikazala na neposredno surov način, je The Graduate bolj prefinjena različica istega problema, ki je ob izidu leta 1967 bila pisana na kožo predvsem tedaj naglo vzpenjajoči hipijevski generaciji, ki se je skušala distancirati od starokopitnih pravil svojih staršev na manj agresiven in bolj – recimo temu – poetičen način. V filmu spremljamo zgodbo svežega diplomiranca Benjamina (rosno mlad Dustin Hoffman, ki se je s to vlogo tudi izstrelil med hollywoodske zvezde), ki se zatakne na poti v zrelo življenjsko obdobje, zato skuša to praznino zapolniti s tem, da se zaplete v razmerje s starejšo žensko, vendar pa mu kmalu tudi to ni dovolj, zato vrže oči na njeno hčerko, a ne brez usodnih posledic. Kar sledi, je harmonično prepletanje nevrotičnega humorja ter melanholične drame o medgeneracijskem prepadu ter spoznanju, da te ob vstopu v svet odraslih zajamejo občutki minljivosti in sprejemanja odgovornih odločitev za lastno prihodnost. Benjamin se podobno kot pred njim James Dean upira tradicionalnim pravilom in volji svojih idealističnih staršev, vendar je pri tem mnogo bolj nepremišljen. Zato ne preseneča, da konec filma simbolični beg mladih zaljubljencev proti sončnemu zahodu prekine tiha meditacija o tem, da je vse, kar je vodilo do te točke, bila ena sama velika napaka. In na tem mestu sem se soočil z edino težavo filma; Benjaminova dejanja so vsekakor neumna, kar skuša prikazati tudi sam film, toda na trenutke se zdi, da ta mejijo na čisto norost, da ne more nek inteligenten mladenič pri 20. letih razmišljati na tako nepremišljen način. Navkljub temu je film obogaten z odličnim Hoffmanom, izvrstno glasbo, toplim humorjem in ikoničnimi prizori, ki simbolizirajo čustveno praznino in zmedenost mlade generacije. Ne ravno klasika, kot bi pričakovali, vendar še vedno zelo dober film.

Ocena 4