Pa tako lep dan je bil (2024)

Rating: 5 out of 10.

Pa tako lep dan je bil je še en poskus domač poskus čistega žanrskega filma, ki se tokrat spogleduje z umazano estetiko modernih ruralnih slasherjev kot je npr. Wrong Turn, vendar pa hkrati hoče biti nekaj več kot zgolj eksplotacijska klavnica. Pravzaprav je samega nasilja v filmu zelo malo in je glavnina časa namenjenega razvoju likov, štirih nekdanjih prijateljic, ki organizirajo druženje v odročni gozdni hiši. Ko se eni od njih med vožnjo pokvari avtomobil, ta poišče pomoč pri lokalnem mehaniku, ki pa ji obljubi popravilo zgolj za (pre)visoko plačilo, zato med dvojico izbruhe spor, ki se kmalu spremeni v pregon po gozdu. Okvirni zaplet filma sspominja na povprečno grozljivko, ki tematizira večni boj med urbanim in ruralnim, vendar pa režiser in scenarist Perica Rai neprestano išče načine, s katerimi bi se distanciral od začrtane predvidljivosti. Rai se v svojem prvencu izkaže kot kompetenten filmar, ki razume osnove svoje obrti, film pa se lahko pohvali z zelo solidnimi igralskimi predstavami (tudi ponavadi lesena Katarina Čas postreže z zadovoljivim nastopom), privlačno fotografijo in nekaterimi napetimi trenutki, vendar pa to žal ni dovolj, da bi film lahko štrlel iz povprečja. Njegov največja težava je namreč zgodba, ki je pogosto nedodelana in brez jasne rdeče niti; film ves čas zelo nerodno skače med trilerjem o preživetju in solzavo dramo o travmah in moči prijateljstva, najbolj pomembnim delom zgodbe pa ne nameni dovolj časa, da bi se ta lahko razvila v kaj bolj oprejemljivega. Veliko gledalcev bo zmotil tudi (pre)počasem tempo, ki filmu napolni z razvlečenimi mašili ter pogosto nevmesna glasba, ki v nekaterih primerih celo preglasi dialoge. Pa tako lep dan je bil je tako eden od tistih “čudnih” filmov, ki ni ravno dober, ne pa tudi slab; je film, ki ima vse sestavine za dober izdelek, ki pa same po sebi ne pomenijo veliko, če ni zanje primernega recepta.

Menace II Society (1993)

Rating: 8 out of 10.

Prva polovica 90. let je bila zaznamovana z vzponom popularnosti filmov, ki so na surovo realističen način beležili življenje neprivilegiranih temnopoltih skupnostih v getih, kar je bila posledica velikega uspeha ulične klasike Boyz n the Hood režiserja Johna Singeltona. Naslednji film, ki je zbudil ogromno pozornosti tako v pozitivnem kot negativnem smislu, je bil režijski prvenec bratov Alberta in Allena Hughesa z naslovom Menace II Society, ki se ponaša z podobno vsebino kot omenjena Singeltonova mojstrovina; gledalci spremljamo Caina (Tyrin Turner), ki je pred kratkim dokončal srednjo šolo, vendar pa njegove življenske ambicije ne sežejo dlje od preprodajanja z mamili na ulicah nevarnega kalifornijskega geta. Četudi živi pri starih starših, ki njegovega načina življenja ne odobravata, mu njune prošnje ne pridejo do živega; še naprej prijateljuje z nasilnežem O-Dogom, ki v ikoničnem uvodnem prizoru v trgovini hladnokrvno umori korejskega prodajalca, dvojica pa se skupaj zaplete v umazane posle, ki vključujejo kraje avtomobilov, oborožene rope in celo umore. Menace II Society je bil ob izidu deležen negativnih kritik na račun mnogih prizorov okrutnega nasilja in vulgarnosti, vendar je pa očitek nekoliko smešen, saj brata Hughes s filmom zgolj iskreno in brez cenzure portretirata srhljivo realnost črnskih getov, kjer so nasilje, rasizem in kriminal del žalostnega vsakdana. K avtentičnosti prispevajo tudi naturalistične igralske predstave, barvit izbor gangsta rapa in hip hop glasbe ter prepričljiv ulični sleng, srce filma pa je seveda čustvena zgodba o inteligetnem mladem človeku, ki noče ubežati objemu ulice, saj je prepričan, da je to edina resničnost, ki si jo zasluži. Film se preko osebne zgodbe subtilno loteva tudi širših družbenih problematik kot sta policijsko nasilje in rasizem, četudi komentar ni tako poglobljen in kompleksen kot pri Boyz n the Hood. Prvenec bratov Hughes je tako nepopolna, vendar še vedno sporočilno pomembna in večna ulična klasika, ki si več kot zasluži svoj prostor v zgodovini filma.