Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Ko prvič uzremo naslovno junakinjo švedske drame Lilya 4-ever, ta ob spremljavi zvokov skladbe Mein hertz brennt nemške industrial metal zasedbe Rammstein, povsem zbegana in pretepena teče po mestnih ulicah in nekaj išče. Kmalu se izkaže, da je tisto, kar išče zgolj izhod iz bednega in ponižujočega življenja, v katerega je bila nasilno vržena. Režiser in scenarist Lukas Moodysson je že s svojim kultnim prvencem Show me Love dokazal, da ima poseben čut za prikaz težavnega odraščanja mladih ljudi skozi smeh in solze in na nek način tej formuli sledi tudi tokrat, le da v Lilya 4-ever prostora za smeh ni. Film namreč delno temelji na resnični zgodbi litvanske najstnice Danguolė Rasalaitė, ki je leta 1999 prispela na Švedsko, da bi opravljala delo obiralke sadja, vendar pa je bila namesto tega ugrabljena in prisiljena v prostitucijo, leto dni kasneje pa si je s skokom iz mostu vzela življenje. Film predstavi naslovno junakinjo (fenomenalna Oksana Akinshina), ki živi s svojo mamo v zanemarjenem blokovskem naselju v post-sovjetski Rusiji; ko mama zapusti Lilyyjo in s svojim novim partnerjem odpotuje v Ameriko, začne dekle padati v brezno grozljive revščine, nasilja in občasne prostitucije, edino svetlo točko v življenju pa ji predstavlja druženje z vrstnikom Volodyjo, ki je tako kot ona otrok iz razbite družine. Lilya 4-ever je briljantno spisan in zrežiran film, ki je mnogo več kot zgolj zgodba o odraščanju; Lilyjina pripoved namreč služi tudi kot prikaz družbenega duha Rusije v prvem desetletju po padcu železne zavese ter hrepenenja njenih prebivalcev, ki iščejo nove priložnosti na zahodu, za katerega pa se izkaže, da ni nič manj nasilen, degeneriran in nemoralen. Moodyssonov film ves čas prefinjeno hodi na meji med krustostjo in ganljivostjo (slednja je izražana predvsem preko avtentičnega prikaza prijateljstva med Lilyjo in Volodyjo), hkrati pa načenja pogosto spregledani problematiki mladoletne prostitucije in trgovine z ljudmi, ne da bi se pri tem zatekal v neokusnost in eksplotacijo. Lilya 4-ever je naslovu primerno film, ki bo ostal za vedno zasidran v gledalčevem spominu.

Mladinska pustolovska kriminalka Tartinijev ključ, sicer filmska adaptacija istoimenskega romana Romana Kukoviča, se ponaša z grenkim dejstvom, da gre za zadnji celovečerec priljubljenega režiserja in scenarista Vincija Vogua Anžlovarja pred njegovo prezgodnjo smrtjo decembra 2024. Občudovanja vredno je, da je Anžlovar navkljub zahrbtni bolezni še vedno imel dovolj ustvarjalne energije in zanosa, da je domačemu občinstvu dostavil svoj labodji spev in s tem dokazal svojo plemenito ljubezen do filma. Film, ki bi ga na najbolj preprost način opisali kot mladinsko različico napetega zarotniškega trilerja Da Vincijeva šifa, spremlja tri najstnike, ki med počitnicami v Piranu po naključju začnejo slediti seriji ugank, ki so tesno povezane s srednjeveškimi skrivnostmi tega pomorskega mesta, pri tem pa si na glavo nakopljejo tudi kriminalce, ki so na lovu za skritim zakladom. Tartinijev ključ je zanimiv film, ki ambiciozno kombinira najstniško pustolovščino, zarotniški triler in poučno lekcijo o bogati zgodovini Pirana, vendar pa je končni rezultat preveč duhomoren, nedodelan in na trenutke sila površno narejen film. Po tehnični plati mu sicer ni mogoče veliko očitati; Anžlovarjeva značilna dinamična montaža, dobro izkoriščene lokacije Pirana in razposajena pustolovska atmosfera služijo svojemu namenu, obenem pa je treba pohvaliti tudi nekatere igralske predstave (Maks Kerševan, Jurij Drevenšek). Kjer film popolnoma pogrne, je na ravni vsebine; zgodba je polna lukenj in nesmiselnih zapletov, liki so bodisi stereotipni bodisi karikaturni, dialogi preveč razlagalni in premalo življenjski, od vsega pa še najbolj bodejo v oči naravnost amaterske predstave nekaterih poklicnih igralcev (Tanja Ribič je daleč najbolj obupna), kar daje vtis, da je film nastajal povsem brez fokusa oz. jasne orientacije. Kot že rečeno; če je Tartinijev ključ pomagal Anžlovarju, da je odmislil bolezen in se v zadnjih mesecih svojega življenja posvečal filmu, je to nedvomno pohvale vredno. Žal pa smo pri vsakem filmu prisotni tudi gledalci in tokrat bi si zaslužili bistveno boljši izdelek.