Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Glavna dilema pri razumevanju takšnega filma, kot je Sirat, tiči v gledalčevem pristopu do zgodbe, ki jo režiser in scenarist Oliver Laxe želi posredovati. Že od premiere na Cannskem filmskem festivalu leta 2025 naprej je pričujoči film sprožil konfliktne odzive pri kritikih in občinstvu, ob tem pa se postavlja ključno vprašanje; je Sirat nesmiseln film, ki želi zgolj šokirati ali pa se za njegovo navidezno brezciljnostjo in praznino skriva srhljivo sporočilo o položaju sveta, v katerega človeštvo naglo drvi? Slednje se morebiti izraža skozi podobe skoraj postapokaliptične puščave v južnem Maroku (film na več mestih vizualno močno spominja na Millerjevo klasiko Mad Max), po kateri potujejo manjša skupina rejverjev ter Luis s svojim sinom Estebanom, ki iščeta njuno pogrešano hčerko in sestro Mar. Vsi so namenjeni na rave žur v Mavretaniji, na poti do cilja pa se jim začnejo vrstiti nepričakovane tragedije, ob katerih se začetni zagon pri bodisi iskanju glasbene nirvane bodisi izsleditvi pogrešane osebe spremeni v brezupno pričakovanje konca. Ni težko razumeti, zakaj Sirat tako močno deli gledalce; Laxe se namreč v prvi polovici posveča razvijanju misterija s pogrešano Mar, medtem ko v nadaljevanju ta nenadoma postane nepomemben, osrednji liki pa so vrženi v primež neusmiljene puščavske narave in posledic vojnega konflikta v državi, ki je sicer prisoten zgolj preko radijskih novic in lokacij kot so minsko polje. In v tem se tudi skriva bistvo Laxejeve mojstrovine; skozi razkošne vizualne podobe sicer enolične puščave, izvrstne glasbe, avtentičnih igralskih predstav ter briljantno izpeljanih prizorov šoka režiser vzpostavi močno sporočilo o simboličnem koncu sveta, ki je morebiti že doseglo svoj vrh in je človeštvo pahnilo v postapokaliptično ero boja za preživetje, nesmiselnega nasilja in tavanja po (spet) simbolični puščavi v upanju, da nekje vendarle najdemo odgovore na vprašanja, ki nas tarejo. Sirat sicer sporoča, da so nas slednji morebiti nedosegljivi, vendar tega ne počne na ciničen način, ampak z zaskrbljujočim sporočilo o tem, kako svet izgublja nesmisel, za to stanje pa smo si krivi sami.

Genocid nad palestinskim prebivalstvom je v zadnjih letih postal preveč očiten, da bi ga zahodni svet lahko še ignoriral, opravičeval ali v tej zgodbi Izrael predstavil kot branitelja demokracije. Tunizijska filmarka Kaouther Ben Hania z napol dokumentarno dramo The Voice of Hind Rajab na subtilen in hkrati udaren način prav tako cilja, da je časa za iskanje izgovorov že zdavnaj zmanjkalo, vsaj v primeru tragične smrti 6 – letne palestinske deklice Hind Rajab, ki je umrla 29. januarja 2024 med izraelskim obleganjem Gaze, ujeta v stričevem uničenem avtomobilu in popolnoma sama, obkrožena s trupli ubitih družinskih članov. Pričujoči film se osredotoča na prikaz napete in čustvene drame pripadnikov palestinskega Rdečega križa, ki izsledijo dekličin klic in skušajo karseda hitro na prizorišče napada poslati medicinsko pomoč. Filmi, katerega osrednji motiv je smrt otroka sredi vojne vihre, se nehote vedno znajdejo pred izzivom, da zgodba, katero bi radi povedali, ne bi zašla v vode naivnega sentimentalizma, nadležnega politiziranja ali nesramne ekspolotacije, toda Ben Hanijeva se spretno izogne vsem zastavljenim pastem in dostavi sporočilno močno in pretresljivo tekmo s časom, ki ohranja visoko mero napetosti, pa četudi je gledalcem že znano, kako se je Hindijeva zgodba žal končala. The Voice of Hind Rajab se prav tako lahko pohvali z avtentičnostjo dogajanja, saj režiserka uporabi resnične posnetke klicev umorjene deklice, kar bi v marsikaterem primeru lahko bilo problematično, toda tokrat je ta tvegana poteza izpeljana z idealno kombinacijo srhljivosti in profesionalnosti, za piko na i pa je režiserki na pomoč tudi izvrstna igralska zasedba, ki gledalca še bolj potegne v dogajanje. The Voice of Hind Rajab je neprijeten in pretresljiv film, vendar pa lahko obstaja zgolj na tak način; resnična zgodba Rajabijeve mora služiti kot glasen opomnik o nesmiselnosti in absurdnosti genocida, katerega zahod žal še vedno preveč tolerantno spremlja.