Odkar sta francoska pionirja filmske umetnosti, brata Lumiere, leta 1895 s svojim znamenitim kratkim filmom o prihodu vlaka na postajo predstavila magijo velikega platna javnosti, se je skozi zgodovino zvrstilo ogromno klasik, brez katerih filmska umetnost ne bi bila to, kar je danes. Casablanca, Citizen Kane, Godfather, Platoon itd. Toda nihče ni pričakoval, da bo prelomnega leta 2016 veličastno zgodovino filma za seboj pustila mojstrovina Pr’ Hostar. Priznam, da sem bil v preteklosti zelo krivičen do tege fenomena, ki je okužil celo Slovenijo, saj se mi je zadeva zdela primitivna. Zdaj se bom v sramu posipal s pepelom in na kolenih priznal, da sem se zmotil. Gre namreč za film vseh filmov. Film, zaradi katerega lahko že danes nehajo snemati filme. Film, ob katerem si lahko velikani kot so Spielberg, Kubrick, Coppola in Welles od zavisti pulijo lase. Film, ob katerem bi se morali vsi preostali produkti sedme umetnosti samoukiniti. Svet še nikoli prej ni bil priča tako dovršeni mojstrovini, ki združuje vse, česar si gledalec poželi; prefinjen humor, ki se na izviren način ponorčuje iz slovenske zaplankanosti, čustveno in kompleksno zgodbo, ki v svoji drznosti seže še dlje od eksistencialnih teorij Sartra in Camusa, presunljivo igro (Dejan Krupić je na dobri poti, da postane novi Marlon Brando) ter sapo jemajočo režijo, ki iz vsakega kadra naredi čisto poezijo. To, dragi moji, ni samo film, ampak umetnost. Je presežek umetnosti. Je nekaj, kar se dviga nad oblake umetnosti in se nanje poščije. Je film, ob katerem se boste smejali in jokali. Jokali od sreče, da ste lahko v svojem življenju bili priča tej perfekciji. Temu čudežu, ki si zasluži biti ne zgolj najbolj gledan film v Sloveniji, ampak po celem svetu. Pr’ Hostar je film z veliko začetnico. Mojstrovina za vse večne čase. Gavnarji über alles!
Ocena 5
