Po skoraj desetletju iskanja v artističnih vodah se je režiser Janez Burger naposled vrnil k začetni fazi svojega ustvarjanja; Avtošola je namreč na prvi pogled čisto preprost film, ki med seboj prepleta mračen kriminalni triler in črno komedijo z nekaterimi nekonvencionalnimi zasuki znotraj posameznega žanra. V ospredju zgodbe je inštruktor vožnje, ki se nehote zaplete v izsiljevalski posel z razvajeno hčerko lokalnega mogotca, pri tem pa sebe in svoje bližnje postavi v hudo nevarnost. Burger tokrat gledalca ne bombardira z umetniškimi prijemi, ampak namesto tega dostavi ostro satiro s precej bolečim, pa vendar žal še kako aktualnim sporočilom o že vnaprej izgubljenem boju malega človeka zoper z denarjem in plehkimi odnosi zaznamovan elitni razred, za katerega zakoni preprosto ne veljajo. In če se je v preteklosti prepletanje različnih žanrov v slovenskem filmu izkazalo za precej slabo odločitev, je v primeru filma Avtošola drugače; Burger gledalca obenem spravlja ob smeh kot ga tudi pusti viseti na robu sedeža z odličnim občutkom za klasični suspenz, ki pritiče staromodnim noir kriminalkam. Seveda pa vse skupaj ne bi imelo haska brez odlične igralske zasedbe, kjer se poleg “veteranskih” Gregorja Čušina, Matjaža Tribušona in Iva Bana presenetljivo dobro znajde tudi igralsko presenečenje v podobi mlade igralke Maruše Majer, ki poleg Nine Rakovec in Jureta Heningmana predstavlja enega od upov mlajše generacije domačih igralcev. Avtošola je film, ki ga v Sloveniji močno pogrešamo in služi kot dokaz, da lahko film nosi globoko sporočilo brez cenenega artizma in abstraktnih potez. Upam, da bo Burger s to formo filmov nadaljeval tudi v prihodnosti.

Ocena 4

Janez Burger se z moderno psihološko dramo Ruševine odpravi v svet teatra, ki je v zaodrju enako čustveno razburkan (če ne še bolj) kot na odrskih deskah. Film spremlja gledališki ansambel pod vodstvom samosvojega režiserja Hermana (hrvaška glasbena legenda Darko Rundek), ki se pripravlja na uprizoritev dela skrivnostnega islandskega dramatika (izkaže se, da ta sploh ne obstaja in da je avtor drame kar sam Herman). Ansambel med drugim sestavljajo njegova mlada žena Žana (Nataša Matjašec) in najboljši prijatelj Gregor (Matjaž Tribušon), za katera Herman sumi, da sta v skrivnem razmerju, to predvidevanje pa začne postopoma vplivati na potek priprav na predstavo, še posebej, ker ima Herman navado eksperimentiranja s čustvi članov ansambla in brisanja mej med teatrom in zasebnostjo. Ruševine je film, ki se navkljub zasidranost v svet gledališke umetnosti ne zapleta v (pretirano) artistično pretencioznost in uspe nagovoriti gledalca z analizami univerzalnih tem nadzora, čustvene manipulacije in nezaupanja v “modernih” odnosih. Burger teater premeteno uporabi za območje napete in tesnobne psihološke vojne med liki, ki so enako povezovalni kot tudi destruktivni, seveda pa to samo po sebi ne bi imelo učinka brez odličnih igralcev (zasijejo predvsem Rundek, Matjašeceva in Tribušon) ter enako duhovitih kot tudi surovo realističnih dialogov. Nasploh je Ruševine film, ki v okviru slovenskih standardov predstavlja presežek na skoraj vseh nivojih; od odličnega zvoka, vzdušne atmosfere in večplastne zgodbe, ki pa si mogoče zaslužila več dorečenosti, nekatere gledalce pa bo verjetno zmotila tudi obilica prizorov histeričnih prepirov, ki so očitno edini, kar like ironično drži skupaj. Ruševine je izvrstna moderna drama, ki postavi življenje tam, kamor spada; na gledališki oder.