Za nepoučene; Prepisani predstavljajo epski projekt režiserja Klemena Dvornika in scenarista Jonasa Žnidaršiča, ki sta vso svojo ljubezen do filma, glasbe, misterijev polpretekle zgodovine in popkulturnih šmornov zapakirala v 30 – delno spletno nadaljevanko, kasneje pa so bili vsi deli združeni v celovečerni format. Kot že rečeno, je film mogoče razumeti kot ironično parodijo, s katero se v svojih mojstrovinah večkrat poigra tudi kultni Quentin Tarantino, čeprav je način dostavljanja referenc precej manj neposreden in včasih tako zamotan, da te le s težavo razvozlja še tako fanatični oboževalec filma. Zgodba filma je sicer dokaj zagonetna, vendar na prvo žogo jo lahko označimo za mešanico skrivnostnega trilerja in črne komedije, v kateri zmedeni zasebni preiskovalec (Jure Godler), ki se zaplete v skrivnostno državno zaroto, s tem pa si na glavo nakoplje molčeče morilce, inteligentne računalnike, stare device, psihopatske duhovnike, vojsko, nekdanje uslužbence državne varnosti itd. Iz vsega tega je razvidno, da je zgodba filma izredno epska in ambiciozno zastavljena do te mere, da ustvarja vtis popolne zmede brez repa in glave. To po svoje drži, kar je najbolj razvidno nekje na polovici filma, ko tempo rahlo upade, zgodba pa postane preveč zamotana in ne ponudi nekih zadovoljivih odgovorov, ki bi gledalcu omogočali povezati smiselne niti. Navkljub temu Žnidaršičev inteligenten scenarij in Dvornikova estetska režiaj poskrbita, da gledalec uživa v brihtnih referencah in parodijah, ne da bi se pri tem počutil prikrajšanega zavoljo čudaške štorije. Prepisani je v okviru slovenskih zmožnosti pravzaprav zelo fascinanten projekt, katerega nadaljni razvoj bo vsekakor zanimivo gledati. Drzno, zabavno in razburljivo filmsko “branje”.

Kruh in mleko, celovečerni prvenec Jana Cvitkoviča, je tipično “slovenski”; osrednji lik je Ivan, ozdravljen alkoholik, ki ga zaradi stavke v komuni predčasno spustijo domov, se vrne nazaj k svoji ženi Sonji, ki moževo ozdravitev sprejema z veliko mero skepse ter sinu Robiju, ki je v času njegove odsotnosti zabredel v heroinsko odvisnost. Družina, katero razjedata alkoholizem in droge, je stalnica mnogih slovenskih filmov, zato je obstajal upravičen strah, da bo Cvitkovič svoj (komaj) celovečerec napolnil s klišeji in melodramatičnimi osladnostmi, vendar temu na srečo ni tako. Kruh in mleko je film, ki se problematike alkoholizma loteva resno, odgovorno in predvsem iskren način, sočasno pa obarva portret disfunkcionalne družine, ki se skuša izogniti breznu, vendar pa vanj vedno znova vstopa. Peter Musevski je v vlogi Ivana odličen in več kot primeren za vloge predstavnikov vsakdanjih “povprečnežev”, medtem ko okamenela in utrujena Sonja Savić prepričljivo upodobi trpečo mati gospodinjo, ki bi lahko v katerikoli drugem filmu izpadla kot nenamerna parodija same sebe. Vzdušna črno-bela fotografija, pretresljiva glasba in skoraj dokumentarističen pristop do obravnave perečih družbenih problematik poskrbijo, da film izpade še bolj avtentično. Mogoče je edina napaka filma v dolžini, saj se pozna, da je bil izdelek sprva mišljen kot kratkometražni, vendar ga je Cvitkovič raztegnil na dolžino 68. minut. Posledica tega je, da je v filmu nekaj nepotrebno razvlečenih prizorov, ki bi jih Cvitkovič lahko nadomestil z bolj poglobljenim razvojem likov. Kljub manjšim napakam pa je Kruh in mleko občudovanja vreden film, ki se zrelo in odgovorno loteva problematike, ki je med Slovenci še vedno obravnava preveč nedolžno in naivno.