Slovenski filmski režiser Igor Šterk je poznan po svojih vizualno impresivnih, atmosferičnih in artistično usmerjenih filmih in tudi njegov tretji celovečerec 9:06 s tega vidika ne izstopa. Film postreže z domiselno mešanico psihološkega trilerja in noirovske drame, ki se loteva za omenjena žanra pogosto obravnavani problematike izgube identitete in odtujenosti. Igor Samobor igra policijskega inšpektorja, ki preiskuje skrivnostni samomor moškega, ki sredi mostu zapusti avtomobil in pade v globino. Med preiskavo, ki vodi v slepe ulice in bi marsikaterega policista slej ko prej spravila v obup, inšpektorjevo iskanje odgovorov preraste v obsesijo, izgubo identitete in prisvajanje življenja nekoga drugega. 9:06 je primer domače noir kriminalke, saj je njen osrednji motiv nekaj, okoli katerega se je vrtel marsikateri film iz zlatega obdobja noira; iskanje identitete. Šterkov film je napolnjen s tesnobno atmosfero, labirintskim svetom, kjer vsak odgovor odpre celo košaro novih vprašanj, glavni junak pa slej ko prej izgubi stik z resničnostjo in najde samega sebe preko življenja nekoga drugega. 9:06 je kompetentno narejen umetniški noir, ki prepriča z dobrimi igralskimi predstavami, izvirnim simbolizmom ter večplastno in po lynchevsko zamotano zgodbo. Da pa gre za film za ljudi z izbranim okusom, pa ni treba poudarjati. Šterkovi filmi so bili vedno takšni in tako je tudi najbolje.

Zgodbe o podhranjenosti delavskega razreda v slovenskem filmu že dolgo časa niso nobena novost, kar je po svoje razumljivo, saj smo že vstopa kapitalizma in rojstva iluzije prostega trga naprej deležni počasnega izumiranja delavstva. Zmaga ali kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine je film o posledicah teh časov, izvrstna črna komedija z odličnim Vladom Novakom v vlogi ponižanega in pred kratkim odpuščenega delavca, ki skuša rešiti svoje nekdanje podjetje pred zaprtjem z drastičnim dejanjem; oborožen z bombani ugrabi direktorja podjetja in zahteva, da mu ta povrne službo in dostojanstvo. Film vzpostavi precej nemogočo situacijo znotraj boja, ki je žal že vnaprej obsojen na propad; boj malega človeka proti kapitalističnim elitam, ki s čustveno praznino odrivajo empatijo ter jo nadomestijo s pohlepom. Velja tudi omeniti, da film kljub razburljivi temi ne temelji na akciji in hitrem dogajanju, temveč se zgodba razvija preko dolgih dialogov med glavnima junakoma, sicer predstavnikoma dveh svetov; socialističnega in kapitalističnega. Na tem mestu bi film lahko padel v past in nehote glorificiral en del ter demoniziral drugega, vendar namesto tega pametno izpostavi prednosti in slabosti obeh sistemov z namenom, da se gledalec sam odloči, v kakšnem svetu želi živeti. To, da glavni junak na koncu doseže “donkihotovsko” zmago in izgine v objem sivih stanovanjskih blokov, pa je zgolj dokaz, da se bo boj delavskega razreda še nadaljeval do zadnjega diha.