Midnight Mass (2021)

Midnight Mass' Trailer: Mike Flanagan's Series Premieres September 24 |  IndieWire

Rating: 7.5 out of 10.

Mike Flenegan je poleg Jordana Peela, Roberta Eggersa in Ari Asterja eden od najbolj unikatnih, drznih in provokativnih ustvarjalcev grozljivk ta hip, ki oboževalce žanra ne želi zgolj dobro prestrašiti, ampak jih tudi nagovoriti s perečimi in občutljivimi problematikami ter vzpodbuditi k intenzivnemu razmišljanju. Flanegan je zadnja leta sicer bolj dejaven znotraj televizijske medija, saj je za ponudnika pretočnih vsebin Netflix posnel že dve odlični, kompleksni in ambiciozni nadnaravni miniseriji The Haunting of Hill House in The Haunting of Bly Manor, tema pa se je letos pridružila še tretja; Midnight Mass bi lahko površno označili za simbiozo folk grozljivke, okultnega trilerja in družinske drame, vendar je to zgolj delček vsega, kar sedemdelna miniserija dejansko ponuja. Dogajanje je umeščeno na odmaknjeni otok, kamor nekega dne prispe mlad karizmatični duhovnik Paul Hill z nepojasnjenimi zdravilnimi močmi, zaradi katerih začne otoška skupnost doživljati serijo nenavadnih čudežev ter zloveščih preroških znamenj, kmalu pa postane jasno, da se za vsemi dogodki skriva nekaj grozljivega. Z gotovostjo lahko trdimo, da je Midnight Mass Flaneganov daleč najbolj osebni in ambiciozen projekt doslej, zaradi česar pa zna miniserija pri nekaterih gledalcih zbujati mešane občutke. Flanegan se v svojem značilnem slogu počasnega tempa, obilice dialogov z izrazito filozofsko in teološko obarvano vsebino ter subtilnih načinov strašenja tokrat loteva problematike verskega fanatizma, posledic vojne proti terorizmu ter razkritja tanke meje med verovanjem in nasilno okultnostjo, hkrati pa se dotakne tudi bolj osebnih oz. intimnih tem kot so vloga vere v človekovem življenju, odpuščanje in prebolevanje. Miniserija se izkaže z majhno, vendar zanimivo galerijo všečnih likov (še posebej izstopata Hamish Linklater kot duhovnik Paul ter Samantha Sloyan kot njegova pasivno agresivna desna roka), nevsiljivega pristopa do obravnave omenjenih problematik, čudovito vizualno podobo ter sicer redkih, vendar toliko bolj zastrašujočih prizorov, s katerimi Flanegan znova dokaže, da zna gledalca še vedno pošteno stresti do kosti. A kot je bilo že omenjeno; Midnight Mass je miniserija, ki od gledalca zahteva ogromno pozornosti in predvsem potrpežljivosti, kar je vedno tvegan podvig in s tega vidika izdelek ne bo vsakomur zlezel pod kožo. Flanegan namreč ogromno časa nameni več minut trajajočim dialogom in globokim razpravam, ki presežejo naravo vsakdanjih pogovorov, zaradi česar se bo marsikateri gledalec začel dolgočasiti ali pa bo nekje na polovici nad miniserijo celo obupal. A tisto, kar je najbolj pomembno, je to, da Midnight Mass bogato nagradi gledalčevo potrpljenje in ga sčasoma pripelje do enega najbolj tragičnih, ganljivih in poetičnih epilogov v zgodovini televizije. In poplačan trud je še vedno znak kvalitetnega umetniškega dela.

The Card Counter (2021)

The Card Counter' is a disturbingly timely rumination on America's war on  terror

Rating: 8.5 out of 10.

Legendarni filmski scenarist in režiser Paul Schrader nas je nazadnje šokiral z mojstrovino First Reformed, ki se je dotikala posameznikovega notranjega konflikta z izgubo vere in splošnega smisla življenja in na podobno temačen in brezkompromisno oster način se loteva zgodbe najnovejšega filma, hipnotične noir kriminalke The Card Counter. Tokrat imamo znova opravka z molčečim in introvertiranim protagonistom Williamom Tellom (Oscar Isaac); ta je bil nekoč vojaški zasliševalec, ki je aktivno sodeloval pri mučenju in poniževanju terorizma osumljenih posameznikov v zloglasnem iraškem zaporu Abu Ghraibu, nakar je bil skupaj s svojimi sodelavci obsojen na osem let zaporne kazni. V tem času William nasilje zamenja za strast do kvartopirstva in ob prihodu na prostost potuje od ene igralnice do drugega ter skuša z igranjem za nizke zneske ohraniti svojo anonimnost. Med enim od svojih potovanj naleti na impulznega mladeniča Cirka (Tye Sheridan), ki ga sprva želi najeti za umor Williamovega nekdanjega vojaškega mentorja, vendar se Willam odloči, da bo poskrbel za Cirka in ga speljal na pravo pot v življenju. Schraderjev novi film je znova napolnjen z vsebinskimi in stilskimi elementi, značilnimi za omenjenega filmarja; The Card Counter se lahko pohvali z izpiljeno vizualno podobo, ki posvoji estetiko neo-noir kriminalk, odličnim izborom glasbe (od hrupnega hard core / metala do dreampopa, izvirne skladbe pa je skomponiral Robert Levon Been, član in soustanovitelj kultne rock zasebe Black Rebel Motorcycle Club), prepričljivim temačnim vzdušjem, počasnim tempom, ki od gledalca zahteva nekoliko več zbranosti ter skromnim, vendar fenomenalnim igralskim ansamblom, kjer kakopak najbolj zasije Isaac v eni od svojih najbolj zadržanih vlog doslej in močno spominja na umirjeno različico insomničnega taksista Travisa Bickla iz klasike Taxi Driver, za katero je Schrader spisal scenarij. In četudi se zdi, da filmi o kvartopirstvu za mnoge gledalce niso pretirano zanimivi, velja opozoriti, da je The Card Counter film, kjer je hazarderstvo zgolj motiv za subtilno in politično nekorekteno analizo problematike o grozljivem ozadju famozne vojne proti terorju in kako je ta zahodno družbo še bolj osamila in predozirala z občutki paranoje in strahu pred prihodom jutrišnjega dne. In tudi ko se pojavi priložnost za odrešitev, bo posameznik našel način, da tudi to zapravi. Schrader pri svojih 75. letih očitno še ni izgubil kreativnosti in drznosti in The Card Counter, ki ga brez uvrščam med filmske vrhunce letošnjega leta.