The Alpines (2021)

The Alpines (2021) - IMDb

Rating: 5 out of 10.

The Alpines je tiste vrste film, ki se rad pretvarja, da je nekaj popolnoma drugega kot v resnici; sprva se odvija kot drama o ponovnem snidenju nekdanjih srednješolskih prijateljev, ki pa se kmalu spremeni v skrivnostni psihološki triler, proti koncu pa že v melodramatično krvavo grozljivko. Glavni junaki namreč tekom druženja ugotovijo, da se niso zbrali zaradi nostalgičnega obujanja spominov, ampak ker nekdo od njih zahteva, da razkrijejo svoje najbolje temačne in zamolčane skrivnosti. Kar sledi, je predvidljivo nizanje čustvenih izbruhov, zapletenih odnosov, prevar in drugih zahrbtnih nečednosti, zaradi katerih se nekdaj trdne tovariške vezi med glavnimi junaki nenadoma pretrgajo. Težko je reči, da The Alpines odkriva toplo vodo, ker jo res ne; gre še za enega od filmov, kjer se sprva neobremenjeno druženje med prijatelji spremeni v kolektivni neprijetni emocionalni zlom, ki je nujen, da bi se glavni junaki osvobodili lastne preteklosti in s tem našli pot v boljšo prihodnosti in se s svojih preteklih napak nekaj naučili. Takšna smer bi za pričujoči film resda bila sila predvidljiva, toda rezultat bi bil neprimerno boljši od tega, česar smo gledalci na koncu deležni; The Alpines je namreč film, ki se nikoli ne more docela odločiti, kaj bi rad bil, zato skuša zmetati elemente vsega na kup v upanju, da se bodo ti sami od sebe zlepili v smiselno celoto. Žal do tega nikoli ne pride; film režiserja Danteja Aubaina sicer ni slab, saj s seboj prinaša solidno igralsko zasedbo in dobronamerno končno sporočilo, vendar pa se mora gledalec na poti do tja prebiti skozi celo morje nelogičnosti (npr. ko glavni junaki odkrijejo, da jim nekdo za seboj pušča s krvjo napisana sporočila, se namesto bega odločijo za sproščen spanec, prav tako pa je namignjeno, da se liki ne morejo vrniti domov, ker so vse ceste poplavljene, četudi jih film večkrat pokaže popolnoma urejene in prevozne), vse bolj nadležnih likov, za katere ni povsem jasno, zakaj se sploh družijo in absurdno krvavega epiloga, ki se dotakne sicer občutljive družbene problematike, toda tik ob koncu se Aubdain odloči za še preobrat, ki samo potrdi, kar bo gledalcu že dosti prej jasno. To, da je The Alpines film, ki skuša biti veliko, vendar na koncu od njega ne ostane veliko.

The Power Of the Dog (2021)

The Power of the Dog review: Jane Campion's Western is 2021's best movie -  Polygon

Rating: 8 out of 10.

Jane Campion lahko brez kančka dvoma uvrstimo med eno najboljših filmark vseh časov, ki že od nekdaj rada potuje v preteklost in razgali kompleksne medčloveške odnose, razumevanje ljubezni ter napetosti med spoloma v različnih zgodovinskih obdobjih. S svojim najnovejšim filmom, epsko western melodramo The Power of the Dog Campionova gledalca popelje v leto 1925, natančneje v obdobje zatona duha klasičnega divjega zahoda, kjer se mistika kavbojev postopoma izgublja s prihodom industrializacije in zametkov tega, kar je posledično vodilo do rojstva kapitalizma. Film predstavi zgodbo dveh premožnih bratov Burbank, ki si osebnostno ne bi mogla biti bolj različna; medtem ko je George (Jesse Plemons) razumevajoč in empatičen moški, je njegov starejši brat Phil (Benedict Cumberbatch) nasilen in neotesan surovež, ki se brez kančka slabe vesti izživlja nad šibkejšimi posamezniki, med katerimi sta tudi Georgeva občutljiva žena Rose (Kirsten Dunst) in njen mlajši brat, ki s svojo občutljivo oz. “poženščeno” naravo predstavlja idealno tarčo posmeha za robustne kavboje, ki ga obkrožajo. Campionova, ki je film tudi spisala, preko natančne in realistične karakterne študije odnosov, razgali uničujoč vpliv t.i. toksične moškosti z dveh perspektiv; z vidika žrtve, ki je prisiljena prenašati verbalna poniževanja in čustvene manipulacije ter z vidika posameznika, ki se sramuje svoje drugačnosti in se želi na vsak način podrediti okolju zatiranja, cinizma in nasilja. To, da se film odvija v zadnjih letih starega divjega zahoda ni naključje; s slovesom klasičnega obdobja kavbojev se rušijo tudi stene mačizma, seksizma in mizoginije, ki so jih moški tedaj jemali kot pravilo za krepitev družbenega statusa. Seveda film ne bi dosegel svojega emocionalnega viharja brez odličnih igralskih predstav, še posebej Cumberbatcha in Dunstove, ki svoja lika odigrata z nenavadno poetično protaškostjo in občutljivo (beri; zadržano) ekspresivnostjo. Campionova hkrati poskrbi za čim bolj prepričljivo upodobitev obravnavnega zgodovinskega obdobja s čudovito fotografijo, skrbno izbrano glasbeno podlago, ki večkrat zamenja vlogo pripovedovalca zgodbe ter prefinjenim filmskim minimalizmom, zaradi katerega film ne izpade kot zgodovinska drama, ampak bolj kot univerzalna študija večnih konfliktov znotraj medčloveških odnosov. The Power of the Dog je še eno zmagoslavje za Campinovo; poetična epska drama, ki gradi most med tradicionalnim filmskim jezikom ter inovativnimi pripovednimi prijemi.