Respect (2021)

Respect (2021) - IMDb

Rating: 7 out of 10.

Aretha Franklin, nepresežena kraljica soula, ki je mainstreamu predstavila dotedaj komercialno nevšečne zvrsti kot sta blues in gospel ter s svojo glasbo združevala ljudi vseh ras, je glasbena ikona, katere bogato in razburkano kariera je težko zajeti v enem samem celovečernem filmu. Toda Respect, glasbena biografija, ki pokriva dobrih 20 let pevkine kariere in še posebej njen vzpon med glasnice t.i. “črnske” glasbe, si zastavi ravno to; na kratek in informativen način predstaviti tako poklicno kot zasebno življenje pevke, njene vzpone in padce ter se osredotočiti predvsem na njena prizadevanja, da bi – v skladu z naslovom filma – pridobila spoštovanje moških, ki so jo najbolj zaznamovali, še posebej njenega očeta, priznanega baptističnega duhovnia ter glasbenega producenta in moža Ted White, znanega po svojem impulzivnem in nasilnem obnašanju. Glavnina filma se osredotoče na Arethino iskanje lastnega prostora v svetu glasbe, hkrati pa njeno željo, da bi imela popolno kontrolo nad svojim življenjem, pa četudi jo venomer spremljajo zasebni demoni v obliki nasilja, zlorab in kasneje tudi alkoholizma. Kot že rečeno; Respect je film z velikanskimi ambicijami, saj skuša pokriti obdobje dveh desetletij Arethine kariere, a mu po pričakovanjih uspe to zgolj napol. Film, sicer režijski prvenec Liesla Tommyja, gledalca na kratkočasen način sprehodi skozi nekatere najpomembnejše trenutke v pevkini karieri, ki so prepleteni s spektakularnimi odrskimi scenami ter vrhunskimi interpretacijami ikoničnih pesmi, hkrati pa ponudi sicer bežen, toda emocionalno dovolj močan vpogled v Arethino težavno zasebnost, še posebej močan poudarek je na pevkinem kompleksnem odnosu z ukazovalnim očetom in vero, od katere je pogosto bežala, pa četudi jo je skoraj vedno rešila brez breznom notranjih demonov. Film tudi v najšibkejših trenutkih poganja čudovita igra Jennifer Hudson, ki se perfektno zlije z Arethino persono ter dostavi enako ganljiv kot tudi veličasten potret močne ženske, ki je živela za glasbo in oder. In četudi je Respect povsem všečna, gledljiva in dinamična glasbena biografija, je hkrati tudi dokaj standardna, površna in le redkokdaj preseže žanrske okvirje; mnogo pomembnih dogodkov iz Arethinega življenja je zgolj bežno omenjenih ali pa kar spregledanih (Franklinova se npr. iz pobožne in ubogljive ženske spremeni v zadrogirano alkoholičarko v roku nekaj minut) in ravno zato, ker se film trudi prikazati preveč v premalo časa, gledalec dobi občutek, da bi film bolje funkcioniral kot miniserija, saj ima na voljo dovolj hvaležnega materiala, ki pa ostane neizkoriščen. Napakam navkljub pa Respect uspe prepričati z vrhunskimi igralskimi predstavami, barvitim soundtrackom in kar je še najbolj pomembno; gledalcu predstavi Arethino življenje v tolikšni meri, da bo ta zagotovo začel brskati po njeni glasbeni zapuščini. Slednje pa je tisto, kar mora izpolniti vsaka glasbena biografija.

Herself (2020)

Is Herself Based on a True Story? Is the Movie Based on Real Life?

Rating: 7.5 out of 10.

Drama Herself se začne dokaj brutalno; Sandra se s svojima hčerkama igra v kuhiniji, nakar v prostor vstopi njen mož, otrokoma naroči, naj se igrata zunaj na dvorišču, nato pa Sandro surovo pretepe, medtem ko ena od hčerk steče do bližnje trgovine na pomoč. Te prve minute obetajo, da bomo priča surovo realistični drami o vsakdanjih grozotah ženske, ujete v nasilni zakon, vendar pa je to zgolj en del filma; Herself namreč ni toliko film o družinskem nasilju ali nasilju nad ženskami, ampak bolj o tem, kaj se zgodi z žensko, ko zapusti svojega nasilnega moža in se skuša postaviti na lastne noge. Sandra (čudovito emocionalna Clare Dunne) namreč ne čaka na boljše čase in četudi se nahaja v težki finančni in predvsem stanovanjski stiski, se odloči za sprva nemogoč podvig; s peščico prijateljev si bo zgradila hišo. Glavna odlika pričujočega filma je, da se dotika problematike nasilja in psihične zlorabe, vendar pa je žrtev tokrat mnogo več kot zgolj žrtev; Sandra je predstavljena kot močna, požrtovalna in iskrena ženska, ki z grajenjem hiše simbolično gradi svoje novo življenje, s seboj pa vzame tudi svoji hčerki, ki še vedno čutita konfliktna čustva do očeta, hkrati pa skušata mami uresničiti svoje sanje. Če bi se tovrstnega filma lotili čezlužniki, bi ga spremenili v politično korektno osladno limonado, na srečo pa je Herself produkt irske / britanske filmske produkcije, zato režiserka Phillipa Loyd (najbolj poznana po režiji megauspešnega muzikala Mamma Mia!) ustvari iskren, ganljiv in mestoma zabaven portret ženske emancipacije v predmestju, ki gledalca hkrati opozarja o žal pogosto zamolčanih problematikah sodobne družbe, hkrati pa opomni, da v krutem svetu ne sme pozabiti na moč ljubezni, požrtvovalnosti in predvsem skupnosti. In slednje je tudi srčika filma; sporočilo, da so na tem svetu še dobri ljudje, ki so pripravljeni pomagati drug drugemu in da ni nikoli prepozno za rojstvo v novo življenje. Edino, kar v filmu rahlo moti, je včasih preveč očitna izbira popularnih glasbenih uspešnic (od The Cranberries, The Killers pa vse do Davida Guette), ki so rahlo nevmesno vstavljene v zgodbo in s tem razbijajo pristni realizem prikazanega. Zunaj tega pa je Herself odlična družinska drama z močnim sporočilom, ki bo z gledalcem ostal še dolgo v spominu.