Wild Indian (2021)

Is Wild Indian on Netflix, Hulu, Prime? Where to Watch the Movie Online?

Rating: 6 out of 10.

Wild Indian, celovečerni prvenec režiserja in scenarista Lyla Mitchella Corbina Jr.-ja, v času čezlušniške ekstremne in povečini sila pokroviteljske politične korektnosti, predstavlja zanimivo provokacijo. V filmu namreč spremljamo zgodbo dveh prijateljev indijanskih korenin, ki v rani mladosti zagrešita okruten zločin in se uspeta izogniti roki pravice, v dobi odraslosti pa se njune poti znova križajo in dogodki, ki sledijo, oba pripeljejo do tragičnega epiloga. Wild Indian je film, ki se oklepa dveh prepričanj; da je rojstvo nasilja pogosta posledica nasilnega okolja in da so sprevrženih dejanj zmožni prav vsi, ne glede na ras, versko pripadnost ali spolno usmerjenost. Oba osrednja lika sta podvržena medvrstniškemu in družinskemu nasilju, to privede do povsem naključnega in nikoli docela pojasnjenjega zločina, senca grehov pa slej ko prej dohiti vsakogar, le da Corbin Jr. izpostavi, da se slabi fantje v današnjem času spretno izognejo kazni. Z drugimi besedami; Wild Indian predstavi zločin brez kazni oz. situacijo, ko bi se posameznik moral soočiti s posledicami svojih dejanj, vendar mu različni privilegiji in zvitost omogočajo, da se skozi življenje sprehaja povsem nedotaknjen. Danes, ko čez lužo ekstremna politična korektnost narekuje, da morajo biti predstavniki manjšin (bodisi Indijanci, azijci, črnci, geji, lezbijke, transeksualci itd.) prikazani v karseda pozitivni in nekontraverzni luči, je Corbinov film nekakšen močan udarec po licu kozmetične filmske industrije. V tem filmu namreč ne boste našli junakov, ampak zgolj oportunistične lopove in mazohistične psihopate, kot je tudi osrednji lik. In ravno ta drzen pristop s seboj prinaša nekatere težave, katere bodo motile gledalce; Wild Indian je film z zgodbo, v kateri bo gledalec s težavo našel nekaj, v kar bi bil dejansko čustveno vpleten. Glavni “junak” je vse prej kot všečen, hkrati žal tudi dokaj nezanimiv, saj ga film zunaj tega, da je uspešen poslovnež in družinski človek, ki več kot očitno ne mara lastne družine, ne uspe definirati. Drugače povedano; Wild Indian je zanimiv filmski eksperiment s pristopom, ki je zanj hkrati blagoslov kot tudi prekletstvo. Po eni strani film uspe gledalca ujeziti in ga pošteno zbosti, vendar pa mu hkrati daje premalo, da bi mu izdelek kot celota ostal v trajnem spominu. Dobre igralske predstave, obetavna prva polovica in pristni realizem so glavni aduti filma, katerega duh pa je morebiti preveč “zloben”, da bi gledalce povsem prepričal.

91′ (2021)

Rating: 6 out of 10.

Slovenska osamosvojitvena vojna je v domačem filmu zastopana predvsem v obliki dokumentarcev, medtem ko je na to temo nastala zgolj peščica bolj ali manj neposrečenih izdelkov kot je šlampasti TV zvarek Neizstreljeni naboj in Šprajcev pozabljeni film Felix, ki pa je bil ob izidu deležen zgolj posmeha. To praznino skuša nekoliko zapolniti kratki film 91′, ki spregovori o dveh prostovoljcih teritorialne obrambe, ki sta sredi vojne za Slovenija na straži in si krajšata čas s popivanjem ter sanjarjenjem o boljši prihodnosti v novonastali državi. Film režiserja, scenarista in glavnega igralca Luka Štigla se sprva odvija kot t.i. “buddy-buddy” komedija o dveh zabušantih, ki med drugim razmišljata o tem, kje bo Slovenija čez 30 let, sta prepričana, da v samostojni državi ne bo nikomur treba delati do 65 leta in špekulirata o tem, če bosta na novih slovenskih dinarjih upodobljena Janša ali Kučan, ki pa ju bomo čez 30 let pozabili. Te kratke šaljive debate kakopak služijo kot žalostna refleksija prihodnosti oz. časov, ki šele prihajajo, z današnje perspektive pa kakopak predstavljajo žalostno ironijo in tega se Štiglov film še kako zaveda. Morebiti celo preveč, kar je tudi glavni problem filma; 91′ je film, ki ničesar ne prepušča spontanosti in gledalcu po osnovnošolsko narekuje, kaj je poanta prikazane zgodbe, nerodni dialogi, ki se spogledujejo s satiro, pa ne premorejo dovolj subtilnosti in so spisani preveč na prvo žogo, da bi z njimi film pridobil na globini in domiselnosti. Z drugimi besedami; ko skuša film 91′ biti satiričen, ne pusti globjega vtisa, ker za to ni dovolj drzen in samozavesten oz. ker mora vsako sporočilo posredovati gledalcu na najbolj bolečo očitne načine. Kar pa ne pomeni, da je Štiglov film slab. Pravzaprav je zelo soliden; s tehničnega vidika mu ni kaj očitati, igralske kreacije so spodobne (četudi ni povsem jasna poanta camea Mitja Okorna v vlogi vojaka, ki na straži opravlja veliko potrebo) in priznati je treba, da zadnja tretjina poskrbi za presenetljivo čustven epilog, kjer film razgali banalnost razdvojenosti med narodi in nevarnosti radikalnih ideologij, ki so Balkan pripeljale do prelivanja krvi za naslednjih deset let. S tega vidika bi lahko rekli, da bi 91′ bolje funkcioniral kot resna drama, ne pa kot zmes zadete komedije, površinske satire in humanitarne drame. A kot že rečeno; 91′ je spodoben prispevek k obujanju spominov na osamosvojitveno vojno.